Pred prazniki se vsi malo ustavimo, zadihamo, poglobimo vase. Naredimo letni izračun, ki se ali pa se ne izzide po naših pričakovanjih. Kaj vse smo načrtovali za to leto? Kaj od tega smo uresničili, česa ne?
Kateri so bili lepi, dobri, uspešni dnevi, kateri slabi in težki, ki bi jih najraje za vedno pozabili?
Smo spoznali nove ljudi, sklenili nova prijateljstva, obudili stara? Smo bili uspešni na delovnem mestu, poslovno?
Vse to samoizpraševanje nas doleti vedno, ko se leto končuje. Je koristno? Ne vem, morda. Da si ovrednotimo časovno enoto in sebe ter odnose znotraj nje.
Vedno bolj ugotavljam, da se osebne stiske in nesreče okrog praznikov poglobijo, natančneje, poglobijo se občutki, ki stiske spremljajo.
Zadnjič sem po radiu poslušala, da letos za pomoči v različnih oblikah zaproša trikrat več ljudi kot lani. Da imajo kaj dati na mizo, pod božično drevo na božično noč. Da se otroci iz teh družin ne bodo počutili tako zelo prikrajšani. Da starši za kakšen trenutek pozabijo na slabo in težko situacijo. Da so skupaj, da jim je v srcu toplo, to jim je pomembno. O neplačanih položnicah bodo razmišljali naslednje dni.
Prav tako se za praznike skupaj zbere vsa družina. Čez leto nekako živimo drug mimo drugega, vsak v svojem svetu, zaposlen z delom in skrbmi, pa tudi radostmi. Ampak za božične praznike smo vsi doma.
Kako gledamo na te ljudi okrog sebe, ki so nam najbližji? Kaj pričakujemo od njih: spremembe, uvide, ustalitve, otroke, odločitve, selitve, poroke, ločitve? Od mame, očeta? Sester in bratov? Starih staršev?
Vsi pridemo v isto hišo, kjer se zberemo z nekim upanjem, da bo tokrat drugače, da se bo kaj spremenilo. Da bi sestra našla službo, dedek ozdravel, mama ostala trdna. Morda teh misli ne povemo na glas, vendar so vsekakor tam, nekje tiho v nas.
Včasih si želimo, da bi posegli v življenja drugih in namesto njih kaj spremenili, a tako ne gre. Zato so ta srečanja lahko čustveno naporna, ne glede na to, ali so stvari povedane na glas ali ne.
Med prazniki je doma včasih težko zdržati. Preveč je vsega: priprav, okraševanj, kuhe in peke, pričakovanj in povezovanj ter zahtev, pa partnerski odnos in otroci. Opažam, da imajo moški težave s participacijo pri naštetem. Kam gredo? Pred televizijo, računalnik, v delavnico. Tam se 'odklopijo'.
Spet drugi se gredo 'odklapljat' v gostilno. V domačem kraju opažam, da se to 'odklapljanje' začne že na samem začetku meseca s trdnim argumentom o veselem decembru. Na njihovih vetrobranskih steklih sem opazila nalepke z besedami "Babe so žleht."
Se to tiče vseh pripadnic ženskega spola, mogoče le partnerice, mame, hčerke? Zakaj takšen gnev do nežnejšega spola, da ga je treba javno razobesiti na avto in ga opazi vsak, ki gre mimo?
In to decembrsko veseljačenje se začne zjutraj, nadaljuje pa po službi in zvečer. Iz dneva v dan, največ avtov pa je pred gostilno na božični večer. Je to prispodoba slovenske družine za praznike? Da, na žalost v marsikaterem domu na sončni strani Alp.
Ko se leto bliža h koncu, je prav, da smo zahtevni do sebe. Da, če le imamo moč in pogum, da na glas povemo, kako smo v tem letu krmarili partnerski odnos, kaj bi si želeli, da se v prihodnje spremeni, kaj je bilo lepo in nepozabno, katera so tista področja, kjer s partnerjem ne prideva skupaj.
Pa otroci – kaj vse so v tem letu dosegli, kako so se spremenili, zrasli, dozoreli. Tudi njim velja na glas povedati besede, ki jih bodo pobožale in pogrele.
Želim vam lep božič!
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?