Odrasli otroci, ki v hiši živijo skupaj s svojimi starši, velikokrat potarnajo o domačih razmerah. Vse bremeni ista težava: kako složno sobivati, kako ubrati pot dobre komunikacije, počutja, sprejemanja navad različnih generacij, da se ne bodo ustvarjali konflikti in zamere. Tako so vsi odrasli v hiši postavljeni pred velik izziv.
Danes se bom o tematiki razširjene družine, o kateri sem v preteklosti že pisala, omejila na primer odnosa med mamo in njenim odraslim otrokom, ki s svojo družino živi v istem domu.
Običajno je tako, da starejši ljudje živijo spodaj, da jim ni treba vsakodnevno premagovati stopnic, mlajši pa zgoraj.
Mama spodaj je navajena na neki svoj ritem, ki mu sledi že leta, desetletja. Dan se začne enako ali podobno kot prejšnji: jutranja kava, poslušanje radia, pospravljanje, povabilo, kava s sosedo, kuhanje kosila, počitek, popoldanski sprehod, vključevanje v lokalna dogajanja društva upokojencev in zgoden odhod v posteljo. Dan tako poteka po ustaljenih tirnicah rutine.
V zgornjem nadstropju pa se dogajajo stvari, ki so vse prej kot rutina. Sin in žena hodita v službo, otroci v šolo in na različne dejavnosti. Otroke je treba peljati sem in tja, pospraviti stanovanje, skuhati kosilo, postoriti še kakšno večerno delo, povezano s službo, peljati psa na sprehod. Potem pa so tu še hobiji staršev, druženje s prijatelji, praznovanje rojstnih dni (odraslih in otrok), gledanje nogometnih tekem s prijatelji.
Naštevanje stvari, ki se dogajajo v zgornjem nadstropju, bi se še lahko nadaljevalo. Pa naj bo dovolj za zdaj.
Tako ljudje bivajo v hiši, kjer vsak živi s svojim tempom – mladi s hitrim, stari s počasnim. Spore v družino tako prinašajo različni življenjski ritmi različnih generacij.
Običajno se vsi družinski člani uglasijo na tistega, ki je glede tega najbolj občutljiv ali izraža največ negodovanja, jeze in užaljenosti. Tako bo sin pazil in tudi svojo družino spodbujal k temu, da otroci ne bodo preglasni, da se ne bo loputalo z vrati, sesalo ob devetih zvečer.
Kaj pa se zgodi, ko maminim pritožbam ni ne konca ne kraja, ko jo sčasoma začne motiti vsak hrup, ki se dogaja v nadstropju višje? Kdo se mora pogovoriti s kom? Odrasli med seboj, mama in njen odrasli otrok, vsi, ki stanujejo v hiši? Kako rešiti težavo na dolgi rok, da bo bivanje za vse prijetno ali vsaj znosno?
Kdo mora popustiti in zakaj?
Na tem mestu se odpre veliko vprašanj, dilem in pomislekov. Pa ne samo to, na plano privrejo tudi vsi občutki, ki jih člani gojijo drug do drugega: jeza, žalost, prezir, strah, nemoč.
Običajno k mami, ki se neprestano pritožuje, pristopi njen odrasli otrok, in to v vlogi zastopnika in zagovornika svoje celotne družine. Če pri komuniciranju ni najbolj spreten in bo mamo napadel z obtožbami, kako nemogoča je in kako je z njo težko živeti, bo v hiši zanetil požar, ki se še dolgo ne bo pogasil.
Zato komunikacija o tej temi ni nekaj, kar bi se dalo rešiti z enim pogovorom, ampak je to počasen proces, kjer so na preizkušnji živci vseh, predvsem tistega, ki zastopa in zagovarja svojo družino, se pravi odraslega otroka in njegove mame. S tem odrasli otrok veliko tvega, predvsem poslabšanje situacije z več strani.
Menim, da je v hiši, kjer živi šest ali več ljudi, potrebnega veliko pogovarjanja in prilagajanja. Res pa je tudi, da se starejši ljudje upirajo novim spremembam in se o tej temi večinoma neradi pogovarjajo.
Mladi bodo hitro utišali radio ali sesali ob sedmih zvečer, odšli gledat tekmo k prijatelju, hitreje se bodo prilagodili. Mamo pa bo še vedno motila ta in ona malenkost, težko se bo uklonila prigovarjanju mlajših in kaj spremenila – je pač stara in bolna, sama in osamljena – tako se zagovarja.
Proces razreševanja družinske težave
Običajno je sledeč: nezadovoljstvo in pritožbe, ki se stopnjujejo v spore, ki lahko vodijo v maščevanja in večletno sovraštvo, kjer so odrasli pričeli biti bitke in kjer komaj čakajo, da gre nekdo od hiše – tako ali drugače.
Ali pa se s prilagajanji sporom izogibajo in počasi sprejmejo, da se nekateri člani, v mislih imamo mamo, ne bodo spremenili, ampak bodo vedno iskali šivanko v senu, ne glede na to, kako se drugi trudijo.
Ker bo povečini njihov trud zaman, bodo mamo na dolgi rok prek jeze začeli prezirati ali sprejemati težko sprejemljivo situacijo v hiši. Ona je pač takšna, bodo dejali. S tem se bodo naučili živeti ob njej in se celo nasmejati njenim kapricam.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem