Pritisk in vprašanja 30-letnicam

Pritisk in vprašanja 30-letnicam (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
28. 4. 2012

Zakaj postrani gledati mlade ženske, ki živijo svoje življenje, ki pač ni čisto po kalupu tradicije in navad.

Iztočnico in kost mi je vrgla simpatična, razgledana in lepa dama, doma bolj na vzhodu Slovenije, ki je stara 30 let, pa nima še družine in otrok. Malce ogorčeno mi pove, da jo kar naprej vsi sosedje, sorodniki in drugi sprašujejo, kdaj se misli poročiti in seveda kdaj bo imela otroke, saj je to poglavitna naloga vsake prave ženske, še povejo.

Kdo lahko sodi in obsoja?

Pa mi je dalo misliti, da je v tem nekaj zrnc soli. In sicer, kdo lahko sodi in obsoja? Kje piše, da ženska, ki pri 30 letih nima otrok in moža, ni čisto v redu? Zakaj bi moralo tako biti?

Razumem, da je v manjših krajih še vedno močna tradicija in je 'normalno', da se dekle poroči v beli obleki s čipko, da ima svatbo s sto in več povabljenimi, seveda brez potrditve pred Bogom ne gre in pričakuje se, da bosta zakonca kmalu povila dojenčka. S tem sploh ni nič narobe, kvečjemu obratno.

Kar pa mi ne diši pri zgoraj opisanem primeru moje prijateljice, je dejstvo, da se v takšnih krajih, kjer se skoraj vsi poznajo med seboj, stigmatizira nekoga, ki živi svoje življenje, in da mora ta prenašati namige in odkrite provokacije v stilu: nekaj mora biti s tabo narobe, da še nisi poročena, kje so šele otroci.

Statistično gledano se pri nas starost žensk, ki prvič rodijo, pomika proti sredini tridesetih. Na prvem mestu so izobrazba, kariera, pravi izvoljenec ali izvoljenka (ali pa tudi ne), šele nato odločitve o uradni potrditvi zveze in realizacija želje glede otrok.

Zakaj torej postrani gledati mlade ženske, ki živijo svoje življenje, ki pač ni čisto po kalupu tradicije in navad.

Pri tem običajno nihče ne pomisli, da takšno življenje, kot ga živi naša mlada in privlačna dama, niti ni njena izbira. Pa se zamislite nad dejstvom, da pravih moških, starih od 30 do recimo 35 let v manjših krajih niti ni več na voljo, ker so pritiski okolice veliki in se dokaj hitro poročijo.

Sploh pa je treba vzeti v zakup, da smo ženske vedno bolj izbirčne in zahtevne, tako da se izbira kandidatov za partnerja zelo zoži.

Morebiti je v urbanih središčih taka dilema nekoliko drugačna, vseeno pa ostaja dejstvo, da čeprav ženska želi najti ustreznega partnerja, tega ni nikjer.

Kaj ji pa preostane?

Da 'spusti' svoja merila in se veže za nekoga, ki ji niti ni po godu, v katerega ni zaljubljena, mogoče je celo nekaj kemije, a se s tem izogne posmehovanju okolja, da nekaj ni z njo v redu?

Ali pa išče tako dolgo, dokler ne najde 'tistega pravega'? Ali pa naj koraka skozi življenje, neobremenjena s tem, kaj si misli okolica, saj sama ve, kaj si želi, s kom želi biti in kako si bo ukrojila partnersko življenje.

Dejstvo je, da večina pri izražanju mnenja izhaja iz sebe, zato težko sprejmejo drugačnost. No, saj to se je lepo pokazalo pri na žalost propadlem družinskem zakoniku, ko je ena pololovica občestva dosegla, da ostane edina zveličavna njihova, bomo rekli, ideologija.

Pri tem jih ne zanima, koliko škode so naredili številnim drugim sodržavljanom, poglavitno je, da so sami pokazali svojo majhnost v glavah in nerazgledanost.

No, podobno se godi mladim ženskam, ki si upajo živeti po svoje, ki sicer iščejo primernega očeta svojih otrok in življenjskega sopotnika, a če ga ne najdejo, tudi ni konec sveta. Svojo pot modificirajo glede na trenutne okoliščine in mogoče preusmerijo pozornost na kakšne druge cilje.

Vsekakor bi vas nagovorila, da ne sodite drugih ljudi po sebi, ne bodite razsodnik situacij, za katere se vam niti ne sanja, kaj vse nosijo v ozadju ali zgodovini.

Začnite sprejemati z odprtim srcem, brez predsodkov in strasti.

Vsi, ki živimo v tem omejenem okolju, bomo tako lažje dihali svež in svoboden zrak, brez hinavskih in povešenih pogledov. Zmorete?

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok v reviji Lisa