Oče provokativne terapije Frank Farrelly velja za enega najbolj neortodoksnih in divjih terapevtov v svetu psihoterapije.
Za enega od bolnikov je ta izjemen terapevt »najprijaznejši in najbolj razumevajoč človek, ki sem ga srečal v vsem življenju, zamaskiran v enega od najnapornejših ljudi, s katerimi sem imel opravka«.
Provokativna terapija je zvrst psihoterapije, v kateri terapevt igra vlogo hudičevega odvetnika, ki je na strani negativne bolnikove duševnosti. To je videti kot prisrčno zbadanje med dvema starima prijateljema, terapevt se združi s temno stranjo bolnikove psihe, s tistim delom, ki se ukvarja z njegovimi problemi.
Predstavljajte si, da ste prišli na pogovor k terapevtu z namenom, da razrešite določene težave v življenju. Pričakujete osebo, ki vas bo prijazno sprejela, pozorno poslušala, vas spodbujala in vam svetovala, kako razrešiti probleme. Toda ne, še preden boste odprli usta in razložili, v čem je problem, vas bo terapevt nagovoril in slišali boste vse tisto, za kar ste mislili, da vam terapevt ne sme povedati in vas vprašati. V tem primeru ste se soočili s terapevtom, ki izhaja iz šole Franka Farrellyja, očeta provokativne terapije in enega od najbolj originalnih terapevtov psihoterapije nove dobe.
Eno pomembnih vodil za terapevta v tej psihoterapevtski metodi je, da se mora obnašati bolj noro in divje od stranke. Farrelly je učinkovitost provokativne terapije pogosto dokazoval na najtežavnejših primerih, ki so se jih drugi terapevti izogibali. Na svojih delavnicah pogosto omenja primer, ko je imel opravka s skupino obolelih za shizofrenijo. Poklicali so ga na pomoč, ker so vsi preostali terapevti po večletnem delu z njimi obupali. Farrellyja je skupina takoj sprejela za svojega, saj jih je zabaval, jim prepeval in že po nekaj dnevih z njimi vzpostavil pristen stik in dosegel viden napredek. Skupini se je priljubil, vendar ko so z njim preživeli nekaj časa, so mu zgroženi povedali: »Frank, ti si še bolj nor kot mi!«
Nastanek provokativne terapije
Frank Farrelly (1931–2013) se je rodil v Missouriju v irsko-ameriški družini kot deveti otrok izmed dvanajstih. Na izobraževanjih za socialne delavce se je seznanil z delom slovitega terapevta pogovorne terapije Carla Rogersa in se mu pozneje pridruži pri projektu s kroničnimi shizofreniki. Nekega dne je naveličan prišel na že 91. pogovor s shizofrenim bolnikom, ki je neprestano pesimistično napovedoval svojo usodo. Namesto da bi ga še naprej spodbujal, se je pridružil bolnikovemu razmišljanju in se z njim strinjal, da je brezupen primer.
V tistem trenutku se je v bolniku nekaj prebudilo, začel je protestirati, da tako slab pa spet ni, ter naštevati svoje pozitivne strani. Pred očmi Farrellyja je naenkrat postal živahen, začel je razpravljati in dvomiti o svoji slabi usodi. Bolnik je začel prevzemati pobudo, in da bi upravičil svoje argumente, se je začel obnašati, kot da je zdrav, in kmalu je ozdravel in bil izpuščen iz bolnišnice. Tako so nastali temelji za provokativno terapijo, katere namen je spremeniti bolnikov omejen, enostranski pogled na situacijo s tem, da prebudimo njegove obrambne mehanizme. Eno izmed glavnih orodij terapevta za doseganje spremembe je uporaba humorja v različnih oblikah: pretiravanje, ironija, karikiranje itd.
Farrellyjevi provokativni prijemi
Na terapiji s Frankom Farrellyjem lahko zmeraj pričakujete nepričakovano. Ko so Farrellyju pripeljali osemletnega otroka, ki je imel težavo s pogostim riganjem, je Farrelly začel rigati še pogosteje kot otrok, tako da ga je začel otrok začudeno gledati. Pacienta, ki je vse spravljal ob živce, ker je že dolgo govoril samo v »izvornem jeziku nezemljanov«, so k njemu kot brezupen primer pripeljali, da ga prepriča, da bo spet govoril v angleščini. Farelly ga je nekaj časa opazoval in se začel z njim tekoče pogovarjati v nezemljskem jeziku. Po nekaj urah poslušanja je bolnik spregovoril samo tri angleške besede: »Frank, jebi se!« (ang. Frank, fuck you, op. p.).
Franka Farrellyja sem imel možnost videti in spoznati v živo pred dobrimi desetimi leti na eni od njegovih delavnic za terapevte na Dunaju. Pomislil sem, da je majhen možic z brado še najbolj podoben nagajivemu škratu.«
Farrelly, ki je sedel na manjšem odru, je iz občinstva izbral enega ali več udeležencev in jih povabil, da se mu pridružijo na sedežih, ki so bili pred njim. Med njimi sem bil tudi sam in ugotovil, da je veliko bolj zabavno sedeti na varnem v publiki.
Njegov nastop (govorica telesa, očesni stik, glas) je izražal odločnost, predvsem pa sem opazil, kako natančno in sistematično opazuje. Začel je tako, da je človeku zastavil štiri, pet kratkih enostavnih vprašanj: »Kako si kaj? Koliko si star? Kaj si po poklicu? Si poročen? Imaš kaj otrok?« Ko je oseba odgovarjala, si lahko dobil občutek, da Farrellyja odgovori ne zanimajo preveč. A v resnici je »vključil vse senzorje«, opazoval in poslušal je odzive oseb in jih vzel za osnovo, da je z vprašanji lahko vrtal še globlje. Pozneje je razložil, da je postavljanje vprašanj podobno lovu na zajce. Ko prideš v gozd, ne veš, v katerem grmu tiči zajec, zato na slepo ustreliš v nekaj grmov in opazuješ, iz katerega grma bo zajec skočil.
Sledi nazoren primer krajšega pogovora Farrellyja s tridesetletnico, ki je verjela, da si jo moški lahko želijo samo zaradi seksa, ker je sicer grda in neprivlačna.
Zanimivo je, da ima ženska sestro dvojčico, ki ji je po videzu zelo podobna in velja za lepo žensko, nedolgo pred intervjujem pa se je poročila.
Farrelly ji je z izrazom gnusa na obrazu rekel: »Torej, vidim, o čem ste govorili. Moj bog! Nihče drug kot seksualni manijak se bi lotil punce, kot ste vi, z velikimi nogami, tankimi gležnji, grčastimi meči.« Ženska je z neprijetnim nasmehom odgovorila: »Ne, noge imam malo na iks.« Farrelly pa zoprno: »Že prav, že prav, noge imate na iks, imate debela stegna, povešeno rit, štrleč trebuh, ozek pas, ravne prsi, široka ramena, udrta lica, gomoljast nos, kosmate obrvi, dvoje majhnih prašičjih očesc in lase, ki so videti kot zapuščeno gnezdo. Ampak nekaj vam bom povedal, vaši zobje so zagotovo videti dobro. Ženska se je ob tem široko nasmehnila: »Umetni so!« V nadaljevanju pogovora sta se oba kar dušila od smeha.
Lahko ste prepričani, da se vsi njegovi intervjuji končajo s smehom, vendar to ni njihov namen. Bistveno je, da oseba spozna, kako absurden in omejen je bil njegov pogled na problem, in da je pravzaprav zorni kot tisti, ki ustvari problem.
Principi in osnove provokativne terapije
V provokativni terapiji velja, da se ljudje lahko spremenijo, če hočejo, in ko so pod pritiskom, se razvijajo in spreminjajo. Ta pristop načrtno zavrača človekovo fantaziranje o tem, da je žrtev. Namesto tega se uporablja tako imenovan pristop 'trde ljubezni'. To je izraz, ki ga uporabljajo športni trenerji, ki ljubeče, vendar s trdo roko trenirajo svoje varovance. Humor se uporablja za soočanje neizraženih človekovih misli in občutkov.
Provokativna terapija je nenavadno enostavna. Njeno glavno načelo je, da morajo ljudje prevzeti odgovornost za svoje izbire v življenju. Ljudje ves čas izbiramo, te izbire pa imajo posledice, s katerimi moramo živeti.
Provokativna terapija je zvrst psihoterapije, pri kateri terapevt igra vlogo 'hudičevega advokata', ki je na strani negativne klientove duševnosti. Ta je protislovno naravnana do njegovih življenjskih ciljev, odnosov, poklica in življenja na splošno. Terapevt je v vlogi 'hudiča', ki se šegavo strinja z pogubnimi, temačnimi občutki in pričakovanji klienta in ga spravlja v skušnjavo, da nadaljuje z grešnimi, samouničujočimi naravnanostmi in vedenjskimi vzorci.
Včasih se zdi, da je Farrelley žaljiv do ljudi, vendar nikoli ne prestopi meje, skrbno spremlja klienta in mu da vedeti, da je na njegovi strani. Na njegovih delavnicah, kjer smo se nasmejali do solz, je razložil, da se nikoli ne norčuje iz ljudi, ampak iz njihovih prepričanj in predstav, ki jih omejujejo v življenju. Njegova iskrena namera je spodbuditi ljudi, da zmorejo sami obvladovati svoje življenje. Kako resno in srčno jemlje svoje terapevtsko delo, pove njegov rek: »Moji intervjuji so moje slike!«
Besedilo: Igor Gregorc