Pri skoraj vsakem od nas obstajajo tipične zanke, v katere se ujemamo znova in znova. Zakaj? Psihologi menijo, da se odgovori skrivajo v našem otroštvu.
Nekatere ženske vedno naletijo na napačnega moškega, drugi ne sprejemajo nobene kritike, tretji so ves čas zagrenjeni, da odženejo vsakega, ki se jim približa. Tovrstnih zank se celo zavedamo in se večkrat odločimo, da bomo v prihodnosti ravnali čisto drugače, bolje. Toda ne uspe nam. Zakaj?
Psihologi menijo, da se odgovori na ta vprašanja skrivajo v našem otroštvu. To v sebi nosi tudi ključ, s katerim lahko odpremo vrata srečne prihodnosti.
Negativne izkušnje, ki smo jih doživeli v otroštvu, naredijo 'luknje' na naši življenjski poti, v katere vedno znova pademo predvsem v stresnih situacijah. V večini primerov te 'luknje' nastanejo zaradi napačnih ravnanj naših staršev.
Gotovo so za vas hoteli le najboljše, toda tudi očetje in mame so zmotljivi. Morda so vas prepogosto puščali same, morda ignorirali in zanemarjali, morda pa so bili preveč zahtevni in strogi. Otroka takšne stvari prizadenejo, zaradi njih tudi izgubi zaupanje vase. Nastane rana, ki lahko zelo boli tudi v odrasli dobi.
Občutek žrtve
Ko ljudje spoznajo, da ima njihovo vedenje in ravnanje korenine v otroštvu, se najprej prikrade občutek žrtve. Toda s tem težkim bremenom vam ni treba živeti vse življenje. Izstopite iz sence otroštva in se vprašajte:
- Ali je res, da sem deležna priznanja le, če sem perfektna in brez napak?
- Ali se res ne morem zanesti na nikogar?
Morda se vam včasih prikradejo misli, da bi popolnoma pretrgali stike s svojimi starši, kar pa je koristno le v izjemno hudih primerih (zloraba, nasilje). Prostorska distanca pa ne reši nobenih težav. Še naprej ostanete ujeti v razmišljanja, kaj vse so vaši starši naredili narobe, zato je bolje, da na stvari pogledate še z njihovega vidika. Kako so odraščali? Kakšno je bilo njihovo otroštvo? Če boste razumeli tudi njihovo ozadje, jim boste tudi lažje odpustili ter se tako osvobodili bremen preteklosti.
Bodite 'odrasli' in se pogovorite z njimi o svojem otroštvu. Bodite pa pripravljeni, da se bo 'otrok' v vas še vedno kdaj oglasil in počutili se boste osamljene, brez moči, preobremenjene in trmaste.
V takih trenutkih negujte tega otroka v sebi in mu dajte, kar je nekdaj morda pogrešal: toplino, pozornost, razumevanje in ljubezen. Pokažite si, da niste več pomoči potreben otrok in da lahko sami poskrbite zase.
Tipična bremena preteklosti
1. Brez tveganj!
Kdor si ničesar ne upa, je imel najbrž preveč skrbne starše. Da bi zaščitili svojega otroka, takšni starši nadzorujejo vsak njegov korak, to, kaj dela in s kom se druži.
2. Ne potrebujem nikogar!
Ljudje, ki se bojijo bližine, so najbrž morali zelo zgodaj prevzemati odgovornost in na hitro odrasti. Morda so bili njihovi starši preveč zaposleni s svojo kariero ali pa s svojimi težavami in so si zato vzeli manj časa za svojega otroka.
3. Nihče me ne mara!
Ni pravično, a je normalno: dve tretjini vseh staršev ima otroka ljubljenčka. Kdor to ni, se tudi v svoji odrasli dobi pogosto počuti prikrajšan.
4. Najprej drugi!
Kdor želi vsem ustreči in težko reče ne, je najbrž odraščal v družini, v kateri so bili starši potrebni pomoči. Od svojega otroka so zahtevali pozornost, ki je sami niso bili deležni. Če se to ni zgodilo, so otroku odtegnili svojo ljubezen.