Vprašanje je šokantno, a hkrati zelo pogosto pri starših, ki se bodo, so se ločili ali se ločujejo. V vrtincu stisk in bolečin, ko morajo poskrbeti za svojo razbolelo dušo, morajo biti tudi starši, čeprav v okoliščinah težkega življenjskega obdobja.
Je ločitev kot štafetna palica, ki si jo generacije potomcev podajajo med seboj, ali se jo da presekati, prekiniti? Kakšno popotnico z ločitvijo dajejo starši svojim otrokom, ko bodo sami nekoč vezani ali poročeni?
To so boleča vprašanja, obtežena s strahom, sramom, krivdo in jezo.
Ločitev skozi generacije iste družine
V družinah, kjer preti ločitev, vlada posebno čustveno vzdušje, ki je prežeto z negotovostjo, strahom pred tem, kaj bo in kako bo potem, z zmedenostjo, lahko tudi z odkrito ali potlačeno jezo, agresijo, prikrito ali razkrito afero, prezirom ali sovraštvom med partnerjema.
Vsi družinski člani živijo v tem vzdušju, vsi ga čutijo. Tudi otrokom je hudo, a zgodi se, da to moreče čustveno vzdušje občutijo kot domače, kot nekaj, kar jim je blizu, vsakdanje, tam prisotno kot tihi in nevidni stanovalec.
Napetost in notranji nemir sta prisotna tako doma kot v šoli, veliko zbolevajo, so nemirni, poslabša se jim učni uspeh, pade motivacija za konjičke, s katerimi so se prej radi ukvarjali, se zapirajo vase, čepijo v svoji sobi, kar naprej tečnarijo, veliko jokajo, so prepirljivi, ne morejo jesti ali jejo preveč, začnejo posegati po alkoholu, marihuani.
In nevede globoko v sebi nosijo občutke strahu, ki izhajajo iz domačega vzdušja, ki ga v prvi vrsti v partnerskem odnosu ustvarjata mama in oče.
Otroku predstavljata glavni model partnerskega odnosa, starševstva, moškosti, ženskosti, vrednot, morale in vzgoje. Kakšni odgovori se pišejo v otrokovi glavi, ko je doma napeto vzdušje, ki le čaka na nevihtne oblake?
Se bo moj otrok tudi ločil?
Ni zagotovila, da se bodo otroci ločenih staršev v odraslosti ločili od svojih partnerjev, tako kot ni zagotovila, da bodo ostali v odnosu. Je pa res, da si otrok, ki je odraščal v vzdušju strahu in čutenj, ki spremljajo razpad odnosa in ločitev, kot odrasli želi, da bi mu njegova partnerica ali njen partner nudil stabilnost, trdnost, oporo, zaupanje in varnost. Vse, česar si je kot otrok želel, pa ni dobil od staršev.
Ampak krinka ljubezni je, da ljudi v odnos vodi nezavedni del jaza, in ne zavestne želje in ideali, ki jih gojimo do podobe romantične ljubezni. Tako odrasli, ki je odraščal ob starših, ki sta se ločila, v sebi nosi temeljni občutek strahu, da se mu ne bo dalo zaupati ali da on ne bo mogel zaupati, da bo čustveno zavržen, izdan, prevaran, da se bo po letih zakona zgodila katastrofa, da ga bo partner prenehal ljubiti in si bo našel boljšo.
Zaklenjena čustva iz otroštva se v odraslosti znova odklenejo. Na nezavedni ravni bo tako privlačil osebo, ki v sebi nosi podobne občutke. Postaneta si privlačna, drug ob drugem se v čustvenem svetu počutita v zaljubljenosti popolnoma sprejeto in razumljeno, potem pa, ko se prebudi čustveni nezavedni del ljubezni, prestrašeno in negotovo.
Od tu naprej pa vodita le dve poti
Prva je pot vedno večjih strahov in negotovosti, nestrinjanj, nerešenih konfliktov, čustvenih razhajanj in oddaljevanj v občutke pričakovanja, kaj se bo zgodilo z njima in odnosom, ter manjvrednosti, neprivlačnosti, neupoštevanosti in zavrženosti.
Druga pot pa je pot razreševanja podarjene štafetne palice, kar pomeni trdo delo na sebi, odnosu in predvsem strahu, ki preveva partnerski odnos – od negotovosti in slabih pričakovanj do varnosti in gotovosti ob partnerju. Ta druga pot je veliko težja, polna tveganj in nepredvidljivosti, bolečega odkrivanja in razkrivanja, a obljublja možnost bolj ljubečega, iskrenega in polnega partnerskega odnosa.
Ni odgovora ali recepta, kako preventivno ravnati, da otrokove zveze ne bodo propadle.
Morda je najbližji odgovor ta, da so ločeni starši, ki so uspešno izžalovali izgubo, svojim otrokom model trdnosti, stabilnosti, samozavesti in samospoštovanja ter notranje moči, ki jih bo spremljala, ko bodo odrasli.
Kako pa se bodo oni spoprijemali s svojimi osebnimi težavami, je njihova odgovornost, starši so jim dali to in toliko, kar so znali in bili zmožni dati.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
