Veliko parov z dojenčki se sooča z vprašanjem: "Zdaj imamo doma dojenčka, kaj naj naredimo z mačko ali s psom, ki je že od prej pri hiši?" Verjetno to vprašanje bolj velja za pse kot druge ljubljenčke, saj so ti v celoti odvisni od gospodarja in njegove pozornosti.
Kam s psom?
Poznam kar nekaj parov, ki so si kot preizkus ljubezni in kot navajanje na odgovornost najprej omislili psa kot ljubljenčka. Posvečala sta mu ves svoj prosti čas in ogromno ljubezni, ki je bila kot nekakšna predpriprava pozneje na otroka.
Ker ima takšen kuža polno pozornost in vso ljubezen človeka, se običajno pojavi problem, kako uskladiti majhno bitje, ki ga novopečena starša prineseta iz porodnišnice, z razvajenim kužkom. No, seveda je ta problematika v določeni meri odvisna tudi od pasme psa, saj so na splošno večje pasme bolj nevarne kot majhne.
Veliko staršev ob prihodu dojenčka vso svojo pozornost posveča nebogljenemu bitju in začne zanemarjati žival, ki to seveda čuti in išče pozornost gospodarja z neprimernim vedenjem.
V nekaterih primerih pošljejo psa od hiše ter pozabijo nanj, nekateri ga naenkrat zaprejo ven, pa čeprav je prej vsa leta živel z domačimi v stanovanju, ali pa ga oddajo v zavetišče.
Strinjam se, da bi se morali lastniki psov zavedati odgovornosti, ki jo prinese nakup psa. In vedeti bi morali, kako z njim ravnati takrat, ko pride nov član družine v hišo.
Sobivanje dojenčka in psa
Z malo dobre volje, ljubezni in potrpežljivosti ter razumevanjem se lahko naredi odlično simbiozo vseh družinskih članov, vključno s psom, ki je seveda prav tako del družine in njene klime.
Če dovolite, bi v tej luči predstavila lastni primer in kako smo ravnali, ko se je rodila hči. Z bivšim soprogom sva že od prej imela štiri leta staro psico pasme pit bul in vsi okoli naju so zmajevali z glavo, češ, kako bo pes popadljiv in nevaren za dojenčka, jaz pa sem verjela, da bo vse v redu in da bo psička skrbna tudi do hčerke.
Ko smo hči pripeljali domov, sem jo položila na posteljo in pozvala psičko, da jo prevoha, in ji dopovedovala, da je zdaj to novi član njenega krdela (se pravi naše družine, ki je bila seveda krdelo psa) ter da naj jo pazi in naj bo skrbna.
Pozorno smo opazovali vedenje psa ter se trudili, da nismo delali nobenih razlik. Bila je prav tako deležna pozornosti, ljubezni in našega časa, le malo bolje smo se morali organizirati.
Dokaz, da je razumela, da je to član njenega tropa, je bil, ko je imela prvič in zadnjič navidezno brejost ter je imela polne seske mleka za 'svojega mladiča', to je za hčerko!
Verjamem, da se vam sliši neverjetno, a tako je bilo. Ko je hči rasla, se postavljala na nogice in začela hoditi, je bil pes vedno zraven, jo vohal, nanj se je lahko oprla in mu zaupala.
Seveda sem takoj začela tudi dopovedovati hčerki, da psa ne sme vleči za rep, ušesa, nikoli je ne sme cukati ali kako drugače grdo z njo ravnati, saj bi to bilo tako, kot če bi njo kdo vlekel za ušesa ali jo cukal.
Otroci to hitro razumejo in pes ni bil nikoli žrtev otrokovega izživljanja, kar lahko velikokrat beremo v črni kroniki: pes je ugriznil otroka, nihče pa ne napiše, da je bilo otroku dovoljeno zlorabljati psa.
To so majhne drobtinice v življenju nas, ki imamo radi pse in druge domače živali, ki smo odgovorni lastniki in ki prevzemamo odgovornost za vzgojo tako psa kot otroka.
Če se bo kdo zgražal nad našim ravnanjem, ko smo dopovedovali psu, da se je družina povečala, in je to pes popolnoma razumel, tudi prav. Morebiti bo pa kateremu izmed vas, dragi bralci, moja zgodba vodilo, kako podobno ravnati v situaciji, kjer boste vsi zmagovalci.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok