Številni med nami imamo otroke, ki obiskujejo bodisi osnovno bodisi srednjo šolo. Vpeti so v slovenski izobraževalni sistem z vsemi svojimi zakonitostmi in principi, pa tudi stereotipi. In kaj naj bi bilo poslanstvo učiteljev?
Tokratno izhodišče sem našla v pripovedi učiteljice z ene od ljubljanskih osnovnih šol ter na delavnici oziroma dogodku, povezanem s spoznavanjem sebe in osebnostno rastjo.
Moja hči se vpisuje na srednjo šolo, izbrala je gimnazijo, in čaka, da se dokončno vpiše ter zaključi osnovnošolsko izobraževanje. Sama cenim učitelje, ki so ji predajali znanje s predanostjo, kompetencami in željo dejansko otroke naučiti vsega, kar se zahteva po predpisanem učnem načrtu.
Poleg tega so številni iskali znanje, in ne neznanja, kot je to tako grozljivo simptomatično pri večini učiteljev.
Vedno sem zagovarjala stališče, da je otroku treba dati vedeti, da ima učitelj avtoriteto, da je sicer zmotljiv in je človek, a da je v šoli zato, da predaja znanje, in otroci so tam, da ga prejemajo.
Kaj naj bi torej bilo poslanstvo učiteljev?
Pa ne mislim po zakonu, ampak bolj človeško, v smislu skrbi za novi rod, iz katerih bodo zrasli otroci v odrasle ljudi, vemo pa, da skoraj več časa preživijo v šolskih prostorih kot doma.
Zato menim, da so učitelji zelo pomembni, poslanstvo pa bi lahko bilo naslednje:
- podajanje znanja
- so vzgled
- znajo kompetentno vzgajati
- so samozavestni in spoštujejo sami sebe in zaupajo v svoje znanje
- spoštovanje do učencev
- so pozitivno in optimistično naravnani.
Vem, da se nekateri učitelji z mojim videnjem ne bodo strinjali, a kaj ko imamo vsi pravico do svojega mnenja, moja želja z današnjim razmišljanjem pa je, da pokažem izobraževanje in udeležence v tem odnosu z nekoliko drugačne perspektive.
Ne morem se strinjati, da ker je nekdo učitelj, je že zato nedotakljiv in zaščiten kot polarni medved, pa četudi ni objektiven, pravičen, zdravorazumski, občečloveški in kar je še kvalitetnih lastnosti.
Moja naivnost bi rada videla, da bi se v svojem delu z učenci tudi učitelji imeli dobro, varno in bi bili deležni posluha in spoštovanja tako od oblasti, ki kar naprej nekaj eksperimentira z našimi otroki in učitelji, kot od vse bolj zahtevnih in tečnih staršev.
Slišala sem za zelo ekstremen primer sedemletnega otroka, ki je zelo agresiven, dovoli si gristi, tepsti in boksati sošolce v prvem razredu, ko pa je učiteljica želela zaščititi druge otroke pred njegovimi nasilniškimi izpadi in je poklicala starše v šolo, je bila od staršev istega problematičnega otroka deležna neverjetnega pljuvanja, obtožb, da je krivična, da ščuva druge otroke proti njihovemu sinu, da nima pojma, kdo je njihov sin in kdo so oni ... Skratka šli so se zastraševalno vojno proti zelo kompetentni in kakovostni učiteljici.
Torej se ne moremo čuditi, da je otrok popolnoma neprimeren za med ljudi, saj doma sliši od njemu pomembnih ljudi, torej staršev, da je šola brezvezna, da so učitelji kreteni in da je on, otrok, vladar sveta.
Ker je učiteljica poiskala pomoč pri pristojnih inštitucijah ter se želela zaščititi tako kot strokovna delavka in tudi kot človek, je bila deležna še več šikaniranja in maščevanja od staršev, pravzaprav sta se spravila na vse v šoli. Govorim o primeru sedemletnega otroka. Kaj lahko pričakujemo, da se bo dogajalo s tako osebnostjo, ko odraste?
Melita Kuhar Pucko, univ. dipl. socialna pedagoginja, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok