Razne tehnike manipulacije so v večini uporabljali že naši starši tekom otroštva (nezavedno). In zagotovo so te pustile posledice na nas, ki jih nosimo še danes.
Bistvo v otroštvu bi moralo biti, da se otrok nauči zaupati vase. Če njegova okolica že v otroštvu negira njegova čustva in potrebe, morda celo to, kar vidi, sliši ali čuti ... to lahko povzroči doživljenske dvome vase.
Veliko ljudi je odraščalo v družinah, kjer so bila njihova čustva zanikana oz. potisnjena na stran, nihče se ni ukvarjal z njimi, bila so ignorirana, nepotrebna, nepomembna...
Otrok tako prične dvomiti v svojo lastno resnico in tudi v svojo lastno vrednost. In to ga spremlja skozi celo življenje, če tega zavestno ne pozdravi.
Negiranje občutkov otroka povzroči občutek zmedenosti glede tega, kaj je res in kaj ni. Izgubi občutek zaupanja. Nato išče odgovore nekje zunaj sebe, kaj je prav zanj; kateri občutki pa so potem pravilni in sprejeti? Kako bi se moral počutiti, da bi bilo v redu? In išče zunaj sebe, nikoli več v sebi, saj so bili njegovi občutki očitno napačni...
Zaradi tega se otrok (in kasneje tudi kot odrasla oseba) težko odloča, postane vedno bolj odvisen od drugih, povečajo se občutki anksioznosti ali pa se nauči izogibanja oz. bežanja.
Stres, ki ga doživi otrok takrat, ko se zanika njegovo resnico in njegove potrebe, je čustvena zloraba, posledice pa običajno prenese v odraslo življenje.
Če vam situacije, ko nekdo ne upošteva vaših občutkov, v odrasli dobi povzročijo neprijetnost, si zamislite, kako to doživlja majhna nebogljena dušica v otroškem telesu.
Ko smo v otroštvu kaj povedali, ko smo kaj naredili, ko smo kaj občutili, in nas niso upoštevali, smo pridobili občutek nevrednosti, morda tudi sramu ali krivde.
Kasneje lahko to rezultira tudi v občutkih panike, vrtoglavice, anksioznosti ipd. Največja težava je, če tega naši bližnji ponovno ne vzamejo resno in zamahnejo z roko, češ, da si nekaj domišljamo, ali pa, da naj "prebolimo", saj "ni nič". Tako ponovno doživimo zanikanje tega, kar čutimo. Bolečina se samo še poveča. In pričenjamo verjeti, da je z nami nekaj narobe.
Veliko otrok je moralo v otroštvo početi nekaj, česar niso marali, ali pa niso smeli početi, kar so si želeli. Veliko otrok starši niso spraševali, kaj si zares želijo, pač pa so jim sami sugestirali, kaj je tisto, kar jim mora biti všeč, kako morajo razmišljati in kako čutiti glede na njihova pravila.
Morda so kričali na njih ali pa jih kaznovali s tišino. Otrok težko dojame smisel bodisi enega ali drugega. Težko dojame, zakaj je nekdo jezen nanj, še posebej, če je nekdo jezen takrat, ko se izrazi. To lahko povzroči veliko anksioznosti.
Kasneje veliko najstnikov prične z alkoholom, drogami ali drugimi substancami ter načini, s katerimi krpajo svoje rane. Nekateri pretiravajo s hrano, drugi s pretirano telovadbo ipd. Vsak najde svoj način.
Ljubiti in ceniti samega sebe tako postane nek zelo oddaljen pojem...
Prva stvar, ki jo moramo narediti, je, da si dovolimo čutiti in videti vse tisto, kar smo dolga leta zanikali v sebi. To ni lahko delo. Dolga leta smo zanikali sami sebe in delovali proti sebi.
Pot ozdravitve se prične, ko si dovolimo, da je to, kar čutimo, karkoli že to je, v redu.
In tako kot so nas tretirali starši... Tako običajno tretiramo druge, ko smo odrasli.
Če so starši vpili na nas, bomo mi vpili na svojega partnerja. Če so nas starši kaznovali z ignoriranjem ali tišino, bomo tako tudi mi kaznovali svojega partnerja.
In ne, ne gre spremeniti preteklosti in tega, kar se nam je dogodilo, lahko pa spremenimo, kako tretiramo sebe in druge DANES.
Ko se pojavijo določeni občutki, jih ne tlačimo ali negiramo, globoko vdihnemo in izdihnemo, ter se zavestno pričnemo opazovati. Sedimo s svojimi občutki. Jih opazujem in se spoprijateljimo z njimi. Ne sodimo.
V odrasli dobi nam lahko določene (tudi povsem banalne) situacije vzbudijo stare rane in travme tega, da smo zavrnjeni, da ne dobimo ljubezni in sprejemanja nekoga drugega, kot bi si želeli.
Ponovno se moramo opomniti, da s temi občutki ni prav nič narobe.
Vsa ta fama, kaj je "dobro, slabo, prav, narobe", je razlog, da ne znamo sprejeti in ceniti, kdor v resnici smo.
Videti pa moramo napačna razumevanja, zakaj verjamemo v nekaj. Zavestno tega ne bomo opazili, ker naše misli ustvarijo zgodbe, ki bazirajo na naših starih izkušnjah in delovanjih.
Naša resnična čustva in občutenja so običajno v podzavestnem spominu. Zakaj? Ker takrat, ko smo nekaj občutili, še nismo imeli čustvene zrelosti, zato je naša psiha to raje potisnila v podzavest.
Sedaj, kot odrasli, pa lahko dostopamo do svojega podzavestnega spomina in se lotimo naših senc.
Najti moramo svojega notranjega otroka, ki potrebuje zdravljenje. Ko gremo skozi proces zdravljenja svojih otroških "senc", postajamo vedno bolj sočutni in ljubeči do sebe in drugih.
Delo s sencami se prične tako, da se opazujemo, kaj nas "trigira" oz. kaj povzroči v nas težavne občutke. Kaj naredi nekdo, da se ne počutimo vredne? Da se počutimo zavrnjene?
Ne krivite se, ne krivite drugih... globoko vdihnite in si dovolite občutiti to, kar čutite.
Ljudje, ki v nas povzročajo slabe občutke oz. nas "trigirajo", običajno samo reflektirajo to, kar nosimo v sebi. Pokažejo nam, kako tretiramo sami sebe. Pokažejo, kje potrebujemo zdravljenje in ljubezen.
Na primer, če nas nekdo ignorira, to v nas odpre občutke in rane zapuščenosti ter neljubljenosti. V takem trenutku je pomembno, da opazimo na kak način mi zavračamo sami sebe in zakaj mi ne ljubimo sami sebe.
Nevzdržne situacije v odnosih se dogajajo z razlogom, ker zahtevajo soočenje s samim seboj.
Dobra vaja je tudi, da si zapisujemo razloge, zakaj smo žalostni/razočarani/jezni. Paziti moramo le, da pri tem ne krivimo drugih ljudi, ampak se osredotočamo nase in na svoje občutke.
V sebi imamo običajno zaščito, ki nam ne dovoli, da bi svojo bolečino videli ali občutili povsem jasno. Zato je potrebna dobra mera sočutja, da vidimo stvari iskreno in jasno.
Največkrat pridejo na plan občutki, da nismo dovolj dobri, vredni ali ljubljeni.
Dojeti moramo, da gre za napačna razumevanja... Da se nam je nekaj zgodilo v preteklosti in da moramo to sedaj pozdraviti.
Da končno podarimo svojemu notranjemu otroku brezpogojno sprejemanje, sočutje, ljubezen in resnično razumevanje.
Da povežemo svoj um in telo z našo resnico: da smo vredni in ljubljeni. Da smo povsem dovolj točno takšni, kot smo.
Ko pridemo do te resnice, energije pričnejo drugače teči skozi naše telo. Spremeni se naš pogled in dojemanje sebe, drugih in celotna realnost, ki je seveda zgolj odslikava naše energije.
prirejeno po: Debra Mittler, tinybuddha.com
Poglejte si še: Od očeta nisi dobila ljubezni, ki ti je pripadala. Zdaj to iščeš pri svojem moškem ali pa 7 vzorcev tistih, ki so v mladosti doživeli travmo
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
