In zakaj ljudje, tudi srečno poročeni, pravzaprav razmišljajo o ločitvi?
Poročeni ljudje, čeprav psihološko živijo v razmeroma varnem zakonskem okolju (ali pa tudi nevarnem), razmišljajo o strahu pred ločitvijo, strahu pred tem, da bodo morda nekoč ostali sami, da se bo zakon 'sfižil', ali pa celo o dejanski ločitvi.
Strah pred tem, da bo oseba izgubila partnerja, je še toliko bolj živ pri osebah, ki so kot otroci doživeli izgubo očeta, mame, brata ali sestre.
S seboj nosijo občutek, zlasti otroci ločenih staršev, da bo partner odšel, če med njima ne bo vse okej. Da bodo nekega dne ostali sami, tako kot so v otroštvu ali mladosti ostali brez enega starša, ki je nekega spakiral kovčke in odšel. Ta strah je njihov stalni spremljevalec in naredili bodo vse, da se bo partner v odnosu dobro počutil: ustregli bodo njegovim željam, se mu podredili, postali celo preveč odvisni od njega in mnogokrat pozabili na svoje potrebe in želje.
Posebno jih bo pekla vest, če česa ne bodo dobro naredili in če bo partner nezadovoljen. Svojo napako bodo popravili zaradi občutka krivde, ki jih razjeda vsakič, ko partner nejevoljno zmaje z glavo, ali že, če jih pogleda tako, da vedo, da nekaj med njima ni v redu. So tako imenovani 'prinašalci' navideznega miru v odnos.
Strah pred zavrženostjo v smislu bojazni, da me bo partner zapustil, odšel in bom ostal čisto sam, pa doživljajo tudi ljudje, ki so se kot otroci v družinskem krogu počutili zavržene.
Posameznik je imel občutek, da se starši bolj posvečajo drugim sorojencem, da jih ne zanima, da je velikokrat sam v svojem čustvenem svetu (kamor se zateče) in se tako staršem ne more potožiti, zaupati, povedati, kako mu je. Da je ves čas nekje na stranskem tiru in si ne zasluži starševske ljubezni ter naklonjenosti.
Ker misli, da so bratje in sestre pomembnejši – ali zato, ker staršema povzročajo več sivih las, ker so morda otroci s posebnimi potrebami in potrebujejo več pozornosti, nege in časa, ali pa preprosto čuti, da ga starši nimajo tako radi kot sorojence. Počuti se zavrženega. Ti otroci tega ne povedo naglas, a strah pred zavrženostjo nosijo v sebi vse življenje. In ne po naključju srečajo partnerje, ki jim te občutke znova prebudijo: v mladosti so to fantje, ki razdrejo zvezo z dekletom, jo prevarajo ali se ne zanimajo zanjo in ji ne posvečajo toliko časa, kot bi si želela. Tako se znova počuti zavrženo.
Tudi pozneje v življenju, ko se to dekle ali ženska namerava poročiti, ima že pred poroko težavo, saj jo muči stari strah in se tudi v zakonu ne počuti dovolj varno, ampak živi s slutnjo, da se bo nekaj slabega zgodilo in bo ostala sama, neljubljena, neželena in zavržena. Vsak njen 'spodrsljaj', vsak konflikt med partnerjema je lahko v njenih mislih mala nevarnost za ločitev.
Kako se znebiti strahu pred ločitvijo?
Glavni pogoj je dober partnerski odnos, kar pomeni odkrit, iskren, zaupljiv in varen prostor za zakonca, kjer bosta lahko govorila o svojih strahovih, ki ju preganjajo. Naleteti morata na partnerjevo razumevanje, tolažbo, deliti si morata otroške zgodbe in stare, neprijetne in boleče občutke.
Če bo občutek varnosti trajen in trden, če bodo dobre izkušnje v partnerskem odnosu prevladale nad slabimi občutki iz otroštva, se bo strah pošteno zmanjšal, čeprav bo včasih še vedno prisoten. Takrat vesta, kaj storiti, na koga se nasloniti in pri kom poiskati tolažbo.
Ana Zarnik Horvat, unv. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem