Nikakor si ne želimo biti podobni svojim staršem, toda nekega dne ugotovimo, da smo vendarle veliko 'podedovali' od njih. Najprej podobnosti odkrijejo drugi, potem pa se jih zavemo še sami. Podoben videz, podobne navade, podobne napake … Le kaj je v tem tako slabega?
Navadno gre za lastnosti staršev, zaradi katerih smo trpeli že kot otroci ali pa jih nismo marali. Toda naj nam bo všeč ali ne: otroštvo nas zaznamuje za vse življenje. Poti nazaj ni. Smo, kar smo.
Emocionalno oblikovanje človeka se dogaja v prvih petih, šestih letih. To je čas, ko so otroci dejansko skupaj s starši. Deklice se v tem obdobju zgledujejo predvsem po mami in tako nezavedno prevzamejo njene načine vedenja, stališča in vrednote.
Vse skupaj na njih deluje kot nekakšna šablona, po kateri se oblikuje njihova osebnost. Tej pozneje ne utečemo, pa naj se še tako močno trudimo.
Vprašanje je torej, zakaj se ženske odzovemo tako občutljivo, če nas kdo primerja z našo mamo. Deloma zato, ker želi biti vsak človek sprejet kot individuum – in ne kot kopija nekoga drugega.
Otrok se mora ne nazadnje ločiti od svojih staršev, da lahko postane samostojna osebnost. Da bi našel samega sebe, želi biti predvsem drugačen od njih. Toda nikoli ne more postati popolnoma drugačen! Kajti človek, proti kateremu se tako intenzivno borite/borimo, je del vaše/naše osebnosti.
To pa na srečo še ne pomeni, da nimamo nobene možnosti podedovanih in prevzetih lastnosti smiselno uporabiti. Seveda jih ne moremo povsem izključiti, a lahko se odločimo za alternativne načine vedenja.
Dobro se je tudi naučiti svoje pomanjkljivosti jemati z večjo mero humorja. Ko vam bo mož naslednjič rekel, da postajate taki kot vaša mama, se mu le nasmehnite in recite, da ste lahko podobni tudi njegovi, če si to želi.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?
