Psihologinja Juli Fraga je svojo hčerko naučila, kako jesti premišljeno, pri čemer se ji ni potrebno "odrekati" nezdravi hrani.
"Kot psihologinja, specializirana za motnje hranjenja, vem, da nadzorovanje, kaj jedo naši otroci, lahko vodi do tega, da razvijejo slabe prehranjevalne navade v prihodnosti," je na healthline.com zapisala Juli Fraga.
Nedavna raziskava namreč ugotavlja, da so starši predebelih otrok bolj verjetno neposredno omejili njihov vnos sladkarij.
Raziskovalci so ugotovili, da so matere predebelih otrok bolj verjetno odgovorile z omejevalno izjavo, kot je "Ena sladica je dovolj." Matere, katerih otroci niso bili predebeli, pa so odgovarjale z bolj odprtimi odgovori, kot je "To je preveč, saj še nisi jedel večerje."
Medtem ko vzpostavljanje meja otrokom lahko pomaga, da opravijo svoje naloge (tj. dokler ne pospraviš sobe, ni televizije), pa te izjave morda ne zaščitijo otrok pred prenajedanjem. Zakaj?
Ko govorimo o prehranjevalnih navadah, omenjena raziskava kaže, da omejevanje lahko poveča željo po "prepovedani hrani".
Način, na katerega govorimo o hrani, ji da posebno moč
Omejevanje pri hrani in diete v otroštvu lahko prispevajo k večjemu tveganju, da bo otrok kasneje v življenju podlegel prenajedanju. Ko starši sladico imenujejo "sladkarije", "priboljški" ali "slaba hrana", nevede dajo tej hrani "posebno" moč.
To označevanje lahko poveča otrokovo željo po tej t.i. "slabi hrani".
Če pa o čipsu, keksih in sladkarijah govorimo kot o katerikoli drugi hrani, ti te moči nimajo.
In v kolikor imate težave, ker se morate "soočiti" z otrokom, ki si po večerji zelo želi tistih bombonov, ga spomnite, da bodo ti na voljo tudi jutri. Ta taktika mu bo pomagala, da se bo izognil mišljenju "vse-ali-nič" in jih opomnila, da imajo moč narediti pametne odločitve glede hrane.
Premišljeno (pozorno) prehranjevanje se začne v zgodnjih letih
Kot pravi raziskava, nas lahko premišljeno prehranjevanje nauči boljših prehranjevalnih navad. Večina otrok naj bi bila po naravi premišljenih jedcev, naša naloga kot staršev pa je, da gojimo to ozaveščenost.
Otroka je potrebno naučiti, da posluša svoje telo in njegove znake, ki pravijo, ali je lačno ali sito – namesto, da bi jih silili, da morajo pojesti vse na krožniku.
Pomembno je tudi, da hrane ne delimo na "dobro" in "slabo", saj bodo le na tak način razvili zdrav odnos do nje in se zavedali, da njihova vrednost ne temelji na izbiri hrane, ki je bodisi takšna ali drugačna.
A razvijanje zdravega odnosa do hrane ne pride od samonadzora – ampak samoozaveščenosti.
Če smo pozorni na to, kako različna hrana vpliva na naše telo (kako se počutimo, ko jo pojemo), lahko slednje pomaga razviti ta pogled. In to je tudi vaja, ki je lahko naučimo naših otrok.
Kot pravi psihologinja Fraga, "moja hčerka ve, da jo po tem, ko poje preveč sladkarij, boli trebuh. Ker se tega zaveda, lahko pazi na to, koliko sladkorja zaužije."
Da naučimo otroke, da zaupajo svojemu telesu, je eden najboljših načinov, na katerega bodo razvili zdrave prehranjevalne navade. Ko se te lekcije naučijo, bodo odkrili, da pametno odločanje glede hrane pride odznotraj in to je spretnost, ki jim lahko pomaga, da živijo normalno, polno, življenje.
Preberite še:
- Pripravite otroka k poslušanju, ne da bi povzdignili glas
- ADHD: Zmote in dejstva, ki jih o motnji pozornosti niste vedeli
- 22 vprašanj za otroka (namesto 'kako je bilo v šoli')