V nasilnem odnosu

11. 8. 2011
Deli
V nasilnem odnosu (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Naj na kratko razložim, kaj se dogaja v glavi osebe, ki izvaja psihično nasilje nad drugo osebo.

Najverjetneje izhaja iz družinskega okolja, kjer je bil dom preplavljen z občutki strahu, negotovosti, napetosti, nepredvidljivosti, ki so jih odrasle osebe – starši vnašali v družinsko življenje in življenja otrok. Lahko je bil oče fizično, psihično, verbalno nasilen, alkoholik, je imel težave z uravnavanjem negativnih občutkov, razpoloženj, pa tudi jeze, besa, je opravljal poklic, v katerem je veliko strahu, ki ga ni smel čutiti.

V okolju, ki je bilo preplavljeno z občutki strahu in napetosti, je otrok te občutke srkal in jih ponotranjil. Hkrati pa je nenehno živel v strahu in negotovosti za danes in jutri. In ko otrok odraste, pridejo v njegovem partnerskem odnosu na dan stara ponotranjena občutja. Tako ima ta odrasla oseba, nekoč otrok, dve možnosti: ali postane oseba, ki izvaja nasilje nad drugimi, ali pa si izbere (nezavedno) partnerja, ki nasilje izvaja nad njim.

To seveda niso možnosti zavestne izbire, ampak notranji procesi, ki se odvijajo po svojem notranjem scenariju. Tako se stara družinska vzdušja in občutki nezavedno prenašajo iz generacije v generacijo, od starša na otroka in naprej, in ljudje, vpleteni v ta vzdušja, se dostikrat sploh ne zavedajo razsežnosti in moči teh občutkov, ne morejo verjeti, kaj šele doumeti, kako to, da se jim ponavlja star družinski scenarij, ko so si pa vendarle prisegli, da bodo njihov zakon, odnos, družina drugačni. Ne glede na to, ali odrasli postane žrtev ali vršilec nasilja, sta obe osebi prežeti s strahom, ki pahne odnos v skrajne meje razsodnosti in razuma ter lahko načne psihično in fizično zdravje obeh.

Žrtve nasilnega odnosa dobijo sčasoma trdo kožo, žaljivke in udarci ne bolijo več tako močno kot na začetku. Pripravljene so potrpeti in prestati marsikaj. V odnosu ostajajo, ker se bojijo ustrahovanj, manipulacij in nadzora, ki bi jih prinesla ločitev in ločeno življenje. Bojijo se zase, za otroka.

Vendar lahko ravno s tem, da poskrbijo zase in za otroke, naredijo največ. Da začutijo, kako nevredne, nespoštovane, necenjene, prežete s strahom so, kako morajo biti ves čas previdne pri tem, kar rečejo, naredijo, kako se odzovejo, in kako se morajo ravnati po pravilih drugega človeka. In precenijo, kolikokrat jim je partner že obljubil, da se bo spremenil, si poiskal pomoč, pa si ni, da bo prinesel darilo v opravičilo, se vzdržal žaljivk, udarcev, pa jih je čez čas spet izgovoril, udaril.

Ter na drugi strani, kje so želje, potrebe, sanje, vrednote, hrepenenja žrtve? Kakšnega življenja si želi v prihodnje, kaj je pripravljena za to tvegati ob zavedanju, da je pretekli odnos kot magnet, ki vleče nazaj, vendar da obstaja možnost odnosov, kjer je bolj varno, toplo in ljubeče.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ