Otrok se v družino rodi v nekem določenem času in že kaj kmalu po rojstvu začne prevzemati vloge, ki mu jih starši, družina nezavedno dodelijo. Tako prvi otrok postane ljubljenček vseh, deklica očetova princeska, nezaželen otrok črna ovca družine.
Nezavedno dodeljene vloge
Tako je prvi otrok in prvi vnuk zelo pričakovan. Želijo si ga tako mama, oče kot stari starši, strici, tete in drugi sorodniki. Postane ljubljenček vseh.
Ko se rodi nezaželen otrok, s to vlogo tudi odrašča. Deklica lahko postane očetova princeska, nekdo drug črna ovca družine, tretji dežurni krivec. Te vloge so nam vsem nezavedno dodeljene in nas na neki način spremljajo vse življenje. Ne samo ena, celo več vlog, ki so si lahko zelo nasprotujoče.
Marsikateri odrasli se tudi pri 30, 40 ali 50 letih ne zaveda, da je vsakič, ko pride domov na obisk, lahko tarča sramotenja in poniževanja. Ali pa se tega zaveda, vendar si ne zna razložiti, zakaj je tako.
Hkrati pa je on tisti, ki je odgovoren otrok in ga bodo starši že naslednji dan ali nekaj dni po obisku poklicali, ko bodo potrebovali pomoč, kot je na primer vožnja do zdravnika ali do prijatelja, spremstvo v trgovino, pomoč pri gospodinjskih opravilih.
Nasprotne vloge osramočenega otroka pa bo prevzela na primer njegova sestra, ki bo recimo ljubljenka staršev. Njo bosta zasipavala z darili, jo pogosto obiskovala, se ji dobrikala, ne bosta je hotela obremenjevati z zadevami, kot so različne vožnje in opravila. Za te namene bosta poklicala sina, ki je sramotilni steber družine in odgovorni otrok.
Ali starši te vloge otrokom namerno dodelijo?
Se odločijo, katero vlogo bo igral vsak izmed njihovih otrok? Ne, te vloge se začnejo odvijati povsem na nezavedni ravni in enako jih prevzemajo otroci, ki se s temi vlogami zelo poistovetijo in sprejmejo.
Z njimi družina uravnava čutenja, ki se jih včasih ne sme čutiti, še manj izgovoriti, regulira pa tudi partnerski odnos, ki je navzven lahko videti krasen, otroci pa norijo in odigravajo vloge deviantnih mladostnikov in upornikov.
Velikokrat se zgodi, da je dodeljevanje vlog videti kot štafeta, da mama svojo vlogo, ki jo je imela v primarni družini, preda naprej svoji hčerki. Če je bila ona črna ovca družine, bo črnila tudi svojo hčerko. Tako mama samo nadaljuje nekaj, kar je bilo 'vsajeno vanjo', in se sploh ne zaveda, da lastni hčerki dela veliko krivico in ji povzroča veliko bolečino.
Tako se že otrok, na primer desetletnik, nauči sprejeti svojo vlogo in tudi ve, kaj od staršev pričakovati v nekih določenih situacijah. Že vnaprej ve, da bo on tako ali tako kriv za pokvarjeno igračo, čeprav jo je pokvaril mlajši brat.
Očetova princeska lahko svojo vlogo zelo uspešno uveljavlja takrat, ko nekaj želi iztržiti od njega, na primer denar, nakup oblačil, morda pozneje celo avto, v zameno za kupljeno pa mu omogoči druženje z njim in na neki način tudi čustveno hranjenje.
Odgovornemu otroku bo kaj kmalu dodeljena skrb za mlajše brate, sestre, živali, igrače in red. To vlogo bo z veseljem sprejemal, saj bo od staršev čutil, da je pomemben člen družine, a po drugi strani vlogo lahko začuti kot breme v primerih, ko gre kaj narobe.
Štafeta dodeljenih vlog v družini pa se ne prenaša samo s staršev na otroke; z mame na hčerko, z očeta na sina, ampak se prenaša tudi na vnuke. Tako bodo vsi nadaljnji potomci manjvrednega otroka, danes odraslega človeka, prav tako manjvredni.
Deležni bodo manj pozornosti – časovne, čustvene in materialne – kot vnuki oziroma otroci večvrednega otroka, ki jih bodo zasipavali z darili, denarjem, razpoložljivi pa bodo za varstvo in izlete.
Vse to pa je nevarno področje, da se med odraslimi otroki, ki so še vedno ujeti v enako vloge, kot so bili v otroštvu, zanetijo prepiri, ki so povezani s krivicami, nepravičnostjo, izigranostjo, manjvrednostjo in superiornostjo. Prepiri se običajno vrtijo okoli dediščin in skrbi za starajoče se starše.
Se vloge da prekiniti, imajo otroci to moč?
Menim, da jo imajo. S preprostimi sporočili o lastnih občutkih, ki se jim prebujajo ob vlogah in jih bremenijo, ki jih starši slišijo, jih ti seveda na začetku zanikajo, nato pa počasi začnejo o njih razmišljati.
Lahko se zgodi, da se bodo v odnosih do lastnih otrok spremenili, ko bodo svojega otroka začutili v bolečini, lahko pa se zgodi, da njihovih bolečih besed preprosto ne bodo mogli sprejeti, saj bi to pomenilo poraz njihovega lastnega starševstva.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?