Zakaj je pomembna spontanost

Zakaj je pomembna spontanost (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
12. 3. 2016 Vir: Lisa

Verjetno smo že kar pozabili, kaj spontanost sploh je. Vsak dan, vsako minutko imamo natančno in strogo sprogramirano.

Vnaprej imamo začrtano, kaj bomo naslednji dan oblekli, kaj bomo jedli, kdaj se bomo s partnerjem spravili pod rjuhe, kdaj bomo šli na obisk k babici in dedku, s čim nam bodo prali možgane v službi in kaj nam bodo ponudili v reklamah. Ki so itak narejene vedno na enako vižo. Dolgčas. Navajeni smo na to, da se držimo rigidnih in ustaljenih navad, ki seveda ne puščajo prostora kreativnemu neredu ali navdihu.

Spontanost je lastnost tistih ljudi, ki si dovolijo biti samozadostni in ki znajo lulati proti vetru. Ker ko je človek spontan in naredi v nekem hipu tisto, kar mu pade na pamet, je to lahko za okolico in soljudi zelo nenavadno in zna biti, da se marsikdo tega ustraši. In zavida. Ker sam ne zmore tega, da bi naredil v enem hipu nekaj, kar si sicer želi, a si ne upa. Ker ga vedno zaustavi misel, kaj bojo pa drugi rekli, in podobna zavistna mnenja drugih.

Ko smo spontani, smo otroški. In otročji. Upamo si brez vnaprejšnjega podrobnega premisleka in načrtovanja izvesti neko dejanje. Sploh ni nujno, da je to nekaj norega, nenavadnega ali odbitega. Je lahko zgolj trenutni navdih, ki pa s seboj prinese svežino. Skloniš se, utrgaš cvetlico ob robu pločnika in jo podariš prijateljici. Srečaš starega prijatelja in ga spontano kušneš na lička. Pokličeš mami in ji iz srca, brez vnaprejšnje priprave, poveš, da je carka in da jo imaš rada. Zaplešeš z otrokom in se navihano vrtiš z njim.

No, to je zgolj nekaj primerov, ki kažejo, kako se spontanost izraža tudi v vsakdanjih odnosih. Lahko smo spontani tudi do sebe. Ko skočimo s pomola v morje, četudi ob tehtnem premisleku tega verjetno ne bi storili. Ali ko se objamemo v mislih in si zašepetamo, da se imamo radi in da nam je čisto fajn v lastni koži.

No, seveda je treba pri izražanju spontanosti biti previden do drugih ljudi v smislu, da jih s svojim vedenjem ne ogrožamo ali kakorkoli prizadenemo. Ker gredo akcije lahko zgolj do meje, ko lahko trčijo ob drugo osebo. To je treba upoštevati in spoštovati. Niso vsi navdušeni nad našo spontanostjo in vedno se bo našel kdo, ki nas bo obsodil ali hitro oblikoval kritiko o tem, kaj smo pravkar po navdihu storili. Pa nič ne de. Dokler se naša spontanost ne vmeša v polje drugega, nam ni treba biti v zadregi glede mnenja drugih, sploh če niso dobronamerna.

Zdaj se sama sprašujem, kdaj sem bila nazadnje spontana? Verjetno danes zjutraj, ko sem svojo mlado damo sredi hodnika prestregla in jo stisnila v krepak objem ter jo polupčkala po celem obrazu. Me je malo debelo gledala, pa se potem z nasmeškom prepustila temu, da sem jo pocartala, četudi je od mene višja za dober decimeter. In tudi sama sem se odlično počutila, ko me je objela nazaj in se stisnila k meni.

Menim, da je spontanost nekaj, kar nam vlije svežino v predvidljivost. Je tisto, kar nas tudi osreči in da vedeti, da smo vseeno še vedno en konček sami gospodarji lastnega odločanja. Ker ko si upamo biti vsaj občasno malce spontani in tudi otročji, se razbremenimo, stres zmanjšamo, saj organizmu pokažemo, da ni treba, da je vedno na preži, kaj se bo v naslednjem trenutku zgodilo, in da bo moral v milisekundi odreagirati. Ko smo spontani, smo lahko bolj sproščeni, optimistični in veseli. To pa je tudi nekaj, za kar je vredno živeti, kajne?

No, kdaj ste pa vi bili nazadnje spontani?

Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa, foto Shutterstock

Značke: spontanost