V eni od bolj priljubljenih (in nekoliko precenjenih, če sem čisto iskren) kavarnic v središču Ljubljane mi je dolgoletna prijateljica razkrila svoj daljnosežni načrt. Razkrila ga je ponosno, kot domislico brez napak, vodotesen izris njenih naslednjih desetih ali dvajsetih let. Začela je takole ...
"Zdaj, ko sem imela prvega otroka, bom čim prej imela še enega. Potem bom z otroki zaključila in se posvetila karieri, ker želim biti do štiridesetega leta finančno dovolj premožna, da lahko – če želim – neham delati kadarkoli hočem, ker bi v neki točki življenja rada le še potovala po svetu."
Ta načrt se sliši kot najbolj povprečen načrt sodobne mlade osebe. Kot default pristop k življenju. Družina, kariera in nato le še sončni dnevi do konca življenja.
A dejstvo je, da je ta načrt osnovan na iluziji moderne družbe. Na iluziji, da smo lahko vse, da lahko vse imamo in da je to, da posegamo po vsem, od nas celo pričakovano.
Povsod in zato nikjer
Uperjeni v to idejo nenehnega teženja k več in več smo se obenem ujeli v sodobni strah pred tem, na nekaj zamujamo. Sedimo na kavi z mlado mamico, ki se, sijoča v svoji materinski vlogi, poigrava z naraščajem in začnejo nas preganjati misli o lastnih otrocih, katerih snovanje smo zavoljo podaljšanega študija in lovljenja kotne pisarne z najlepšim razgledom v rastočem podjetju zamaknili za nedoločen čas.
V drugi zgodbi pa se prej omenjena srečna mamica druži z dolgoletno prijateljico, ki ji razlaga svoje pisano poslovno življenje, polno potovanj, spoznavanj ljudi po vsem svetu in luksuza, ki je zaradi lepe plače vedno na voljo, zato jo začnejo preganjati pomisleki o tem, kaj vse zamuja, ker večino časa posveča vzgoji svojih potomcev.
Na koncu dneva pa vsi, od mlade mamice do uspešne karieristke in tisti, ki smo morda nekje vmes, končamo še pred tem ali onim ekranom in se napajamo z zgodbami najbolj uspešnih ljudi na svetu, ki nas dražijo, da si želimo biti še bolj uspešni, da si želimo še več denarja, še več informacij, še več potovanj, še več prijateljev in predvsem še več dosežkov.
V kulturi, kjer se ceni predvsem to, da je lahko ena oseba naenkrat ujeta v nešteto vlog in jo zanima nešteto stvari, je to postalo temelj naših najbolj osnovnih pričakovanj. Če nisi vse, kar si lahko, nisi nič. Tako nevede, medtem ko vztrajno iščemo, kaj vse bi lahko še bili in počeli, postajamo vse bolj površni na področjih, ki nam v bistvu pomenijo največ. Posledično pa se ravno zato še hitreje počutimo kot prvovrstni luzerji.
Iluzija časovnega ravnotežja
Če pogledamo že starše, lahko vidimo, da je bilo še ne tako dolgo nazaj vse precej drugače. Bili so časi, ko se od človeka ni pričakovalo, da je na enkrat odličen starš, noro bogat, ker je tako zelo uspešen v službi, da ima zanimive hobije, ki pospešujejo njegovo osebno rast, da ima čudovito telo, ki je vedno pripravljeno na razkazovanje in da za zajtrk vedno hrusta bio otrobe in pije sveže stisnjen pomarančni sok, medtem ko se na svojem najnovejšem pametnem telefonu sproti informira o aktualnem dogajanju doma in po svetu.
Včasih je bilo sprejemljivo le želeti si biti odličen oče ali dober inženir ali si privoščiti izlet v Provanso s prijatelji.
Da smo vedno lahko še več in da je pri tem ovira le naša lastna ambicija, so moderna pričakovanja in če vam jih ne uspeva dosegati, vam mediji hitro povedo, da je problem verjetno v vašem kilavem urejanju obveznosti.
Povedano drugače – danes morate biti profesionalni menedžer lastnega časa. A to je puhlica, mit, s katerim vam lažje prodajo lično oblikovane planerje in aplikacije za ustvarjanje dnevnega urnika. Rešitev namreč ni v tem, da si bolje razporedimo čas, ampak v tem, da svoja pričakovanja oblikujemo znotraj lastne realnosti in se sprijaznimo z univerzalnim dejstvom, da vendarle ne moremo biti vse, kar si želimo, ne da bi za to nekaj žrtvovali. Biti najboljši v nečem bo vedno zahtevalo odrekanje nekje drugje.
Nauk milijonarja
To je pred nekaj leti ugotovil tudi generalni direktor podjetja PIMCO, egipčansko-ameriški milijonar Mohamed El-Erian, ki je nekega dne nenapovedano zapustil svoje delovno mesto in se s tem odrekel svoji enormni plači – 100 milijonov dolarjev na leto. Razlog? Njegova 10-letna hčerka mu je izročila seznam 22 njej pomembnih dogodkov, ki jih je očka Mohamed zamudil v preteklem letu.
"Najprej sem postal defenziven," je ob odhodu za medije povedal El-Erian. "Imel sem izgovor za vsak zamujen dogodek! Potovanja, pomembni sestanki, nujni telefonski klici, nenapovedane obveznosti. Potem pa mi je postalo jasno, da sem spregledal najbolj pomembno točko. Da moje delo škoduje odnosu z mojo hčerko. Da zanjo preprosto nisem imel dovolj časa."
Ko je ta zgodba leta 2014 prišla na splet, je seveda požela množičen odziv. To, da je milijonar postal profesionalni očka, je v današnji družbi, kjer se promovira predvsem gonja za čim večjimi zaslužki, vsekakor nekaj dramatičnega.
Uspeh s ceno
Če bi tega generalnega direktorja pogledali pred tem dogodkom, bi mu verjetno zavidali. Praktično neomejene količine denarja, življenje v tistem enem odstotku premožnih, uresničitev vsake želje na dosegu roke. Nikoli pa ne bi videli, kaj je za to moral žrtvovati.
V njegovem primeru je bil to čas, ki bi ga sicer lahko preživel s svojo hčerko. Za Billa Gatesa je to pomenilo, da je do sredine svojih tridesetih let ostal samski in tedne večino prespal kar v pisarni. Steve Jobs, če verjamemo biografiji in filmu, je za seboj pustil hčerko, ki ga komajda smatra za očeta. Brad Pitt pa je celo trpel za depresijo, ker je zaradi svoje slave večino časa izoliran v domu, saj ga sicer na vsakem koraku krvoločno lovijo paparaci.
Vsi bi radi bili kot ti uspešni ljudje, ker cene njihovega uspeha verjetno ne poznamo. In kje je v teh zgodbah nauk za nas, povprečneže?
Razumeti lastno srečo
Zavedati se moramo, da je to teženje za nenehnimi osebnimi izboljšavami le strategija potrošniške kulture, ki vam zato, da lahko upravičeno prodaja tisočero izdelkov, na vsakem koraku poskuša dopovedati, da bi lahko bili boljši. Da bi lahko imeli bolj izklesano telo, lepši avtomobil, bili še boljši starš, če bi vaš otrok imel bolj suho ritko, bile bolj poskočne s pravimi higienskimi vložki, imeli kot zvezdniki belo srajco in govorili po enakem mobilnem telefonu kot najbolj premožni ljudje na svetu.
Zato si vsi želimo biti noro uspešni. Divje bogati. Kot vsi tisti uspešni veljaki, ki jih občudujemo vsak dan v medijih. Obenem pa se ne zavedamo, da so ti uspešneži za svoje dosežke morda žrtvovali prav tisti del, ki vam pomeni preveč, da bi ga žrtvovali tudi sami.
Na nas je, da spoznamo, kaj nam v življenju največ pomeni – denar, družina, osebna svoboda, čas, zabava, kariera ali le to, da imamo boljši avtomobil kot sosed.
Če ste uspešni tam, kjer vam je to pomembno, potem se potrepljajte po rami – nekaj delate zelo prav. Našli ste svoj fokus. Ne uničite ga samo zato, ker imate občutek, da morate biti vse ali nič.
Nekoč je ta 'vse' imel realne definicije. Danes, ko jih nima več, pa gonja za tem lahko vodi le v nenehno razočaranje. Generalni direktor s stotimi milijoni letne plače je imel na dlani finančne sanje vseh. Dokler se ni odločil, da si v resnici želi nekaj drugega. Ker je to drugo tisto, kar ga v resnici osrečuje. In kaj osrečuje vas?
Tekst Darjo Hrib. Foto Profimedia.