Srednja leta prinašajo veliko sprememb. Tehtnica življenja se prevesi na drugo polovico, časa ni mogoče ustaviti niti zavrteti nazaj. Otroci so odrasli, ustvarili so si svoj dom, svojo družino. Ljudje prevzamejo tudi vloge babic in dedkov. Številni so zasičeni, izgoreli, naveličani dela, službe ali pa celo brez nje, kar pomeni finančni problem.
Starši se starajo, zbolevajo, umirajo. Veliko je poslavljanja – od odraslih otrok, ki zakorakajo v samostojno življenje, od staršev, starejših sorodnikov, prijateljev. Pokaže pa se tudi pravi obraz partnerskega odnosa, ki prej, ko so bili pomembni otroci, ni toliko prišel do izraza, je bil zapostavljen, na stranskem tiru, morda celo zanemarjen.
Tako hiša ali stanovanje postane prazno. Ni več otroškega smeha, razposajenosti, pestrosti. Sva samo še jaz in ti. Kje sva po 20, 30 letih zakona? Kaj si imava za povedati? Katere so najine skupne točke? Kako bova poskrbela za svoj odnos, da nama bo lepo? Da bova lahko s ponosom rekla, da sva skupaj že toliko in toliko let, a še vedno srčno povezana, z ljubeznijo, iskrenostjo, spoštovanjem, odkritostjo, pa tudi navezanostjo in predvidljivostjo. Kot da z odhodom otrok pride čas, ko potegneva tudi skupni imenovalec zakona in ga vrednotiva: kje sva z njim in kako naprej? Sva drug z drugim srečna ali nesrečna?
Ljudje se znajdejo v velikih osebnih stiskah, ko pri vrednotenju ugotovijo, da nimajo ničesar skupnega. Da bi morali že zdavnaj narazen, se ločiti, a so vztrajali. Zaradi otrok, hiše, odvisnosti. Da se je skozi desetletja skupnega življenja nabralo toliko bolečine, žalosti, grenkobe, nevrednosti, nesprejetosti, neljubljenosti, da ne vidijo več skupne poti.
Resnično ne vedo, kako popraviti zakon, ne vedo pa niti, kako naprej. In hkrati barantajo sami s seboj. Kako bo z njimi, če se resnično ločijo? Si bodo opomogli? Se bo ženskam kar 'zmešalo', bodo razmišljale o samomoru? Si bodo vzele življenje? Se bodo moški zapili, počasi začeli propadati, sami in osamljeni? Včasih je ta strah tako velik – strah pred biti sam in z bolečino ločitve – da se ljudje odločijo, da bodo kljub nesreči vztrajali v zakonu. So sicer nezadovoljni, a v zakonu je manj strahu pred samim seboj. Razmišljajo, da je zanje vseeno manj boleče v zakonu, kot bi bilo v procesu ločitve in žalovanja za izgubo. Težko si predstavljajo, da bi bili v prihodnosti lahko srečni in bolj zadovoljni sami s seboj in s svojim življenjem.
Srednja leta pa so tudi leta, ko si je par že marsikaj ustvaril. Zgradil hišo, odplačal posojilo za stanovanje, uredil vikend v hribih ali na morju, kupil motor, jadrnico, prikolico. Potem pa se ob nesreči in bolečini v zakonu zave, da so vse materialne stvari brezpredmetne. Da sploh nimajo vrednosti. Da lahko izpuhtijo jutri, celo bolje bo tako. Tolčejo se po glavi in si rečejo: “Samo da bila srečna v zakonu, pa tudi če živim v podnajemniškem stanovanju. Vse materialne dobrine, ki jih imava, mi te sreče ne morejo dati.” Vsemu temu se pridruži še sram: “Kaj bodo rekli otroci, starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci, če se ločiva? Pri teh letih. Kako osramočeno se bom počutila?
Kam naj se skrijem pred vsemi pogledi, ki v meni prebudijo sram?” Razmišljajo o sebi v očeh drugih ljudi. A to doživljanje sebe včasih ni skladno z doživljanjem okolice, ki morda razume, želi pomagati, tudi trpi. Oseba pa lahko doživlja le občutek sramu, počuti se majhno.
Kot epilog sledijo retorična vprašanja: “Kako bom poskrbela zase, da bom srečna, ne glede na leta? Kaj sem za svojo srečo pripravljena tvegati? Kako rada se pravzaprav imam?”
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
