V času, ko so se 'ptički ženili', sem staršem predavala o partnerstvu. Temo sem izbrala namerno, saj je sovpadala s praznikom zaljubljencev in tem, da v starševstvu, zlasti pri mlajših otrocih, ki potrebujejo več skrbi in nege, mnogokrat zmanjka časa za partnerstvo.
In prav to je nevarnost za odtujitev, ohladitev med dvema, ki se mnogokrat medosebne težave zavedata šele, ko se znajdeta v veliki krizi. Na začetku je vedno vse lepo in prav. Partner je ljubeč in razumevajoč, zadovoljuje želje in potrebe drugega. Par ima občutek, da se že od nekdaj pozna in da sta se našla dva, ki skupaj tvorita popolno celoto. Drug drugega občudujeta, idealizirata, skupaj želita ostati za večno. Zdi se jima, da bosta zmogla premagovati ovire, saj je njuna ljubezen nepremagljiva.
Ko pa zaljubljenost mine, spoznata, da drugi še zdaleč ni idealen. Da si gresta včasih na živce, sta si odveč, se ne razumeta, se spreta. Partner neha biti princ na belem konju, od te podobe ostanejo le konjeve stopinje. Partner je zdaj čisto vsakdanja oseba, ki ima dobre in slabe lastnosti, in zagotovo nekaj naredi, kar nas razjezi, užali, potre, skratka, ne pušča nas čustveno hladnih. In prav s tem, ko nekaj naredi, da nas razjezi, nam gre najbolj na živce.
Prehod iz zaljubljenosti v zavestno partnerstvo je obdobje, ko naši miti in ideali o ljubezni in partnerju trčijo ob vsakdanjo resničnost. Nekaj takšnih mitov krojijo naslednje misli. Partner čuti, da bo sopartner, če ga bo dovolj ranil, izpolnil njegove potrebe in želje ter ga bo ljubil. Le če mu prizadene dovolj bolečine, bo drugi končno uvidel, da ne dela prav.
S kritiziranjem, poniževanjem, sramotenjem, maščevanjem, ljubosumjem, ignoriranjem partner želi drugemu povzročiti bolečino, ki jo trpi tudi sam, da bo na tak način vendarle doumel, kako trpi on sam, in bo zaradi tega izpolnil njegove potrebe, želje.
Druga takšna misel je, da partner meni, da bi moral drugi živeti le zanj, ker samo njemu pripada in ga mora zato brezpogojno sprejeti in razumeti. Podobno kot majhen otrok dojema svojo mamo, partner dojema drugega ravno v tej brezpogojnosti, razpoložljivosti in zadovoljevanju potreb. Težko razume, da drugi ni vedno na voljo, ni sočuten, je neodziven.
Zato se lahko odzove z zamero, ignoriranjem, krivdo. In tretja takšna misel je, da bi drugi moral natančno vedeti, kaj njegov partner potrebuje, zato mu tega ne razkrije, ne pove na glas. Kajti če mu mora povedati, potem bo ta izpolnil potrebo zaradi prisile, in ne zato, ker hoče drugemu resnično ustreči, ali zato, ker ga ima rad. Partner verjame in vztraja pri tem, da bi sopartner moral vedeti, kaj se plete v njegovi glavi, kaj misli, česa si želi in po čem hrepeni. Zato je užaljen, če mu drugi tega ne izpolni.
Navedeni miti, prepričanja, ki pa pravzaprav niso realna, krojijo zaznavanje sebe, partnerja, njuno medsebojno komunikacijo in njun čustveni svet, ki si ga delita. Dokler partnerja verjameta vanje, je njuno razmerje lahko prizorišče sporov, nerazumevanja, nezadovoljenih potreb, žalosti in potrtosti.
Ko pa začneta sprejemati, da partner ne more intuitivno vedeti, kaj drugi misli in si želi, da s povzročanjem bolečine drugemu ne doseže sočutja, ampak le rani sopartnerja, in da njuna ljubezen ne more biti brezpogojna, se odpre nov list v partnerstvu.
Na tem listu se je treba naučiti premišljene odprte komunikacije poslušanja in čustvenega odzivanja, sprejemanja partnerja takšnega, kot je (ne moremo ga spremeniti), predvsem pa sprejemanja sebe in svojih slabih lastnosti ter vložiti obojestranski trud za kakovosten in zadovoljujoč partnerski odnos, ki zahteva predanost in nego.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?