Naslov kolumne je pravzaprav vsem zelo dobro poznani stereotip o moških in ženskah kot različnih bitjih. Včasih rečemo celo, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Da smo bitja, ki smo si različna po spolu, pravzaprav z različnih planetov, iz različnih svetov.
Zakaj? Zaradi stereotipov o spolih, ki krožijo med nami, in marsikdo verjame, da držijo, zato jim pusti, da mu vodijo življenje in odnose? Ampak ti različni svetovi so nastali v naših glavah, sami smo zgradili mostove in prepreke med njimi.
Koliko žensk zelo dobro pozna besede, kot so: "Zakaj si pa danes tako občutljiva? Ženske res ne znate trezno razmišljati, vedno se predate čustvom in jim pustite, da vas vodijo. Ali so spet tisti dnevi v mesecu, ko si razdražljiva in napeta?"
In koliko moških pozna stavke: "Ali sploh znaš kaj čutiti ali uporabljaš le razum? Tako brezsrčen si, nič se te resnično ne dotakne! Sploh kdaj kaj čutiš?" Kako nas te besede razjezijo in pravzaprav ustvarijo distanco med partnerjema.
Za ženske stereotipno velja, da smo čustvene, nežne, da se predajamo za druge, pozabljamo nase, rade pomagamo, smo ljubeče in skrbne. Za moške pa, da so razumski, znajo logično razmišljati, analizirati stvari, ne čutijo oziroma svojih čustev ne pokažejo ali pa se to bolj poredko zgodi.
V eni izmed knjig o emocionalni inteligentnosti sem prebrala, da kadar nekdo posplošuje, to kaže, da se je v njem razvnelo neko čustvo, ki pa ga še ni ozavestil. Če nadaljujem: ker ga ni ozavestil, pomeni, da se ga ne zaveda, ampak ga v mislih preslika na drugo osebo in ga vidi v njej. Na primer: moški, ki so ravno tako kot ženske čustvena bitja, se teh ne zavedajo pri sebi, ampak pri ženski.
Kolikokrat ženske jočemo partnerjeve solze, saj je njegova žalost globoko potlačena in niti približno izražena? Kolikokrat čutimo, kar pravzaprav čuti on, pa te občutke prelije na nas? Ko se on vrne iz službe ves jezen na šefa, naenkrat me postanemo jezne, in to še veliko bolj kot on. Poklicale bi tistega nesramnega, vase zaverovanega šefa in mu povedale, kar mu gre. Kolikokrat smo prestrašene, ker on ne sme pokazati strahu in ga odcepi?
Stereotipnega razmišljanja se lahko otresemo s predstavo, da ima vsaka ženska v sebi tudi nasprotni spol – notranjega moškega – in vsak moški prav tako ženski spol – notranjo žensko. To v bistvu pomeni, da notranja ženska vsebuje čustveno stran moškega.
Da je moški nekje globoko v sebi, v svoji biti čustveno bitje (ravno tako kot ženska), da so v njem skrite solze, smeh, strah, žalost, bolečina, ljubezen, radost, razočaranje. In vsak notranji moški vsebuje razumsko stran pri ženskah (tako kot pri moških). Tudi ženske znamo razumsko in logično razmišljati, smo lahko analitične, preračunljive in z nogami na tleh.
Že slavni psiholog Jung je dejal, da vsak človek v sebi vsebuje nasprotno podobo, da ima znotraj sebe potencialni par. Če nadaljujem, lahko rečem, da se ljudje ravno tukaj tako privlačimo. V svetu nevede iščemo tisto našo notranjo polovičko, ki ostaja neizražena, jo pa zelo hitro opazimo na ljudeh nasprotnega spola, ki nas privlačijo. Imajo vse tisto, česar mi mislimo, da nimamo.
Če smo bolj zaprte osebe, so nam privlačni odprti in zgovorni, če radi govorimo, se zelo dobro počutimo ob poslušalcu, če smo čustveni, nam gode ob racionalnežu, ker se nam zdi, da ima res noge trdno na zemlji.
Odstreti stereotipno razmišljanje o moških in ženskah pomeni, zazreti se vase in v nasprotni spol brez predsodkov. Vsi smo vse: včasih čustveni, včasih razumski, preudarni. To imamo v sebi, globoko v svoji biti, ki je globlja od stereotipnega razmišljanja, ki ga narekuje neka kultura.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije