Tako mimogrede povesta, da je Renate konec tedna okoli jezera pretekla deset krogov, se pravi skoraj 60 kilometrov, Samo enako, otroci nekaj manj, a vse skupaj je bilo slišati neverjetno.
S Samom in Renate Rugelj smo se dobili le teden dni po blejskem teku, ki je bil že četrtič organiziran v spomin na Ruth Podgornik Reš in na katerem je sodelovala vsa družina. Tako mimogrede povesta, da je Renate konec tedna okoli jezera pretekla deset krogov, se pravi skoraj 60 kilometrov, Samo enako, otroci nekaj manj, a vse skupaj je bilo slišati neverjetno.
Pet članov družine in vsi tečejo. Potem smo bili že pri knjigah – zakonca Rugelj sta lastnika založbe UMco in tik pred izidom prenovljene izdaje uspešnice Ultrablues, ki jo je Samo napisal skupaj z Boštjanom Videmškom in Žigo X. Gombačem.
»Ja, prenovljena knjiga bo super. Dodali smo zemljevide nekaterih naših tekaških avantur, nekaj novih tekstov, ki se dogajajo po ameriški tekmi, spremno besedo pa je napisala pisateljica Janja Vidmar, ki jo je prav ta knjiga spodbudila k bolj resnemu teku, tudi naslovnica bo drugačna in na njej bo le še ameriška pokrajina. Bilo je nekaj dotisov, no, zdaj smo se pa odločili, da je čas za prenovo,« sta navdušena Renate in Samo.
Renate, ste tudi vi že pretekli maraton?
Renate: Za zdaj le polmaraton, a gorski, na Pohorju. Vzpon je kar hud, 1100 metrov višinske razlike, a je tako lep tek, da ni bilo težko. Cestni teki mi niso preveč všeč, gorski, v gozdu pa so najlepše in najnaravnejše gibanje, kar je možno, to so čudoviti teki.
Samo: Ta polmaraton na Pohorju je bil kar težak. Najhujši klanec je delal težave tudi najboljšim tekačem.
Renate, ali niso gorski teki bolj naporni kot cestni?
Renate: Zame, ki zelo rada hribolazim, so gorski teki manj naporni, saj večkrat menjaš tek in hojo, aktivirajo pa se tudi druge mišice. Na gorskih tekih ves čas tečejo le 'največji norci' ali pa 'največji carji', ampak na Pohorju mislim, da ni nihče ves čas tekel, en klanec, Strmec, je bil prehud, že ime vse pove.
Veliko tečete tudi družinsko. Prav na Bledu ste okrog jezera v spomin na Ruth tekli prav vsi člani družine. Kako ste prepričali najstnike, da je tek lep, in ne dolgočasen šport?
Renate: Na Bledu smo bili zdaj že dvakrat in vedno je super.
Samo: Ta tek je za nas zanimiv prav zato, ker ni tekmovalen. Naši otroci niso navdušeni, da bi tekli v množici in na čas. Na Ljubljanskem maratonu sinova (Jan, 17 let, in Žiga, 15 let) sicer tečeta na 10 kilometrov, in to je to. Ruthin dobrodelni tek pa poteka 48 ur in se teče okrog Blejskega jezera, vsak pač po svojih željah in zmožnostih. Vse je zelo netekmovalne narave – no, zmagovalec je naredil 26 ali 27 krogov in je dobil neko simbolično nagrado. Vzdušje pa je zares fantastično, sodeluje okoli tisoč tekačev, ne vsi hkrati, to število se zvrsti med celotno prireditvijo. Mi smo to vse skupaj zastavili družinsko, zato sva otrokom prepustila, da tečejo, kolikor želijo. Vsi pa smo pretekli več, kot smo mislili. Starejši sin je pretekel devet krogov, kar je zares lep rezultat.
Renate: Prideš, kadar želiš, greš teč, kadar želiš, tečeš v poljubno smer, skratka, res zelo neobvezno. Tečeš okrog jezera, srečuješ tekaške prijatelje, poklepetaš, vmes popiješ kakšen čaj, kaj malega poješ. Mi imamo bolj družinsko tekmo, kdo bo naredil več krogov. No, imeli pa smo tudi družinski minimum, ki je bil najmanj tri kroge. Hčerka Zoja (11 let) je vmes seveda tudi hodila, malo je tekla z mano, malo pa s Samom.
Pa otrokom tek ni dolgočasen?
Samo: Če bi jim rekla, da gremo teč 12 kilometrov, verjetno ne bi šel nihče z nama. Ko pa rečemo, dajmo preteči dva, tri kroge, se jim niti ne zdi veliko. Na organiziranih tekih te povlečeta tudi vzdušje in spremljevalni program.
Renate: Mi si vedno poskušamo narediti prijeten dogodek in se zabavati.
Ste vzeli za 'svojega' še kakšen zanimiv rekreativni dogodek, na katerem sodeluje vsa družina?
Samo: Na Ljubljanski maraton hodimo res že dolgo, otroci od Lumpi tekov naprej. Udeležili smo se tudi 8 ur Slivnice, to je prav tako takšen zabaven dogodek, ki traja osem ur in potem tečeš/hodiš gor in dol na Slivnico, kolikokrat pač želiš in zmoreš. Lani sem s sinovoma tekel na krajši progi na Teku ob žici. Ime trojke je bilo Trije Ruglji. Za letos se šalim, da bomo uporabili iste majice, saj smo lahko Trije Ruglji tudi jaz, žena in najmlajša hči. Družinsko smo bili tudi na dogodku 12 ur Šmarne gore in tudi tukaj je vse po lastnih željah. S fanti smo šli trikrat ali štirikrat gor in dol na Šmarno, punci sta šli dvakrat. Zmagovalec je šel na primer 22-krat.
Torej radi preizkušate svoje zmožnosti in voljo? Vseeno imate radi izzive?
Renate: Radi imamo, da je čisto malo tekmovalno, a vseeno sproščeno, domače, da ni preveč resno organizirano. V bistvu imamo radi simpatične rekreativne izzive.
Samo: Fanta gresta na Ljubljanskem maratonu na 10 kilometrov kar 'na ful', tam se nič ne šparata. Tečeta okoli 45 minut, kar je res lep čas. Konec marca pa bomo šli vsi na kraški maraton v Sežano.
Renate: Lahko povem, zakaj gremo vsi v Sežano? Ker bo Samo na ta dan dopolnil 50 let in mu bomo tako vsi čestitali za abrahama.
Samo: Otroci bodo tekli 9 km in pol, midva pa 21 kilometrov. Fanta sem hotel nahecati, da bi šla na polmaraton, ampak ne želita še in ju ne silim, čeprav vem, da bi zlahka zmogla. Nima smisla.
Saj je odlično, da fanta, oba najstnika, sploh sodelujeta v teh družinskih podvigih.
Renate: Ja, res ja. To so leta, ko je vsak družinski športni podvig res uspeh. Res pa je tudi, da ne hodimo v hribe v soboto ob sedmih zjutraj, ampak pustimo, da se najstniki najprej spočijejo od šolskega tedna in potem skupaj sproščeno načrtujemo vikend aktivnosti.
Samo: No, saj vmes so prišla leta, ko nista hotela sodelovati, zdaj pa gresta znova rada zraven. Moja teza je taka: dal sem jima izkušnjo, da lahko 10 kilometrov pretečeta praktično brez resnega napora. Zdaj sta onadva na vrsti, da s to izkušnjo naredita, kar želita. Normalno je, da se otroci tudi malo upirajo in kažejo znake nezainteresiranosti.
Imate vi podobno izkušnjo?
Samo: Moja prva izkušnja z maratonom ni bila najboljša. Šlo je za stavo z očetom in sem sicer prišel na cilj, a če pogledam nazaj, vse skupaj ni bilo tako pozitivno. Potem več kot 30 let nisem tekel na maratonu, najbrž tudi zaradi izkušnje na prvem. In prav zato nikogar ne silim, da gre prek svojih zmožnosti. Človek si mora sam določati cilje. Sicer nisem tako grozno tekmovalen in znam tudi odstopiti, če vidim, da mi ne gre. Nekateri pa tega niso zmožni, enostavno ne morejo nehati pred ciljem.
Renate: Mislim, da imamo aktiven, a dokaj sproščen odnos do teka in športa.
A niste le tekači, veliko hodite tudi v hribe.
Renate: Hribi in narava so naša prva ljubezen. Vsi otroci že od malih nog hodijo v hribe. Hčerka ima pri 11 letih narejene že pol slovenske transverzale, že v drugem razredu je bila suvereno na Triglavu. Vsi so dobri, odlični hodci, tako da to zanje ni tak napor. Mislim, da se midva zdaj že bolj trudiva kot oni. A ravno na blejskem teku sem sama sebi in drugim dokazala, da sem zelo vzdržljiva.
Samo: Fanta zadnja leta veliko hodita in tečeta bosa ali v obutvi z minimalnim podplatom. Zdaj sta v letih, ko rada eksperimentirata in imata neke svoje finte. Preizkušata svoje telo. Všeč jima je ta minimalizem. Tako najdeta svoje izzive.
Prav zares pa se nihče iz družine ne ukvarja s tekmovalnim športom? Nimate želje po zmagah?
Samo: Ne, nihče. Prav nihče ni kazal nobenega interesa, da bi tekmoval. Renate je bila športnica in je trenirala košarko. Vsi otroci so hodili in še hodijo na številne športe, ampak ne tako resno.
Ampak, Renate, zagotovo imate od košarke v sebi vsaj malo tekmovalnosti?
Renate: Mislim, da imam, ja. Prav zdaj vidim, da se je v meni znova prebudil ta 'športni gen', ampak ga z modrostjo, ki pride z leti, uspešno nadziram. (smeh)
Samo: Renate je zelo trmasta in zadnje pol leta si je nabrala res odlično, bazično kondicijo. Na Bledu je vse presenetila. To je zagotovo posledica vseh treningov iz preteklosti in se vidi, da je pripravljena v športu tudi potrpeti.
Samo, zakaj pa Renate niste že prej prepričali, da bi tekla z vami?
Samo: To je zanimiva zgodba. Pred leti je nisem mogel prepričati, da bi tekla. Rekla je, da ji je to dolgočasno. Pol ure teka po ulicah in že je imela vsega dovolj. Potem pa sva lani pomladi na cilju teka v Vipavi dobila v roke letak za prvi Pohorski trail maraton.
Renate: In ko sem videla, da je maraton na Pohorju, od koder sem doma, sem rekla, da to pa moram iti in moram začeti trenirati za daljše proge.
Samo: Potem sva se poleti počasi začela pripravljati, ampak le v hribih, tam ji ni nič težko in super teče.
Renate: Okoli Ljubljane je polno hribčkov, kjer lahko tečeš in treniraš ter uživaš v lepih razgledih. Prav ta raznovrstnost mi je všeč, na cestnih tekih je vse preveč monotono.
Maraton pa vas ne mika?
Renate: Cestni ne, mogoče kakšen trail. Bom povedala, ko ga bom odtekla, raje nič ne napovedujem.
Samo, v knjigi Ultrablues sem prebrala, da ne marate teči v mrazu in vročini, da je za vas idealno le pomladi in jeseni. Je zdaj po vseh teh ultramaratonih in maratonih že kaj drugače?
Samo: Ljudje smo res različni tipi in mene v nasprotju z Boštjanom Videmškom, s katerim smo se skupaj pripravljali na ultramaraton, vročina res precej izmuči. Boštjan pa nasprotno v vročini prav zaživi. Če se le da, se zato vročini ognem, dež pa me zdaj veliko manj moti. No, spoznal sem, da me pravzaprav nič ne moti, če imam dovolj dobro kondicijo, če je nimam, me pa moti vse od obleke naprej.
Zdaj že vrsto let redno tečete in hodite na rekreativne dogodke. Ali tudi vi opažate, da je vse več Slovencev in Slovenk, ki si želijo preteči maraton?
Samo: Lani je bilo na primer na Ljubljanskem maratonu, ki je bil jubilejni dvajseti, zelo velik porast maratoncev. Mislim, da jih je bilo kar za polovico več kot prejšnja leta. Tako da me prav zanima, kako bo letos, če bo kakšen upad. Je pa dejstvo, ja, da čedalje več ljudi teče.
Kaj pa drugi športi, poleg teka in hribov?
Samo: Hodim še na košarko, ampak pred letom dni smo družinsko odkrili še parkour. To je šport za mlade, tako da zdaj jaz treniram skupaj z Zojo in drugimi desetletniki, fanta pa sta v boljši, nadaljevalni skupini.
Renate: Jaz zdaj že nekaj časa hodim na jogo k Poloni in Špeli Palčič. Za tek in jogo je znano, da gresta lepo skupaj. Pred tem sem nekaj časa delala tudi crossfit – kombinirano funkcionalno vadbo, za katero mi je to zimo, ki je bila res naklonjena zunanjim aktivnostim, malo zmanjkalo časa.
Samo: Tudi parkour je odličen za elastičnost sklepov in mišic. Odkar izvajam parkour, sicer res na nivoju upokojenca, me tudi po maratonih veliko manj bolijo sklepi in kolena. No, v resnici je parkour odličen šport za mlade.
Povejte za konec našim bralcem, kaj je tako lepega v teku?
Renate: Meni je to druženje fino postalo. Zdi se mi super in zabavno, da lahko nekaj aktivno počnem z vso družino. Rahlo mi je šlo na živce, da vedno le navijam in nosim pijačo in sendviče. Zdaj, ko sva z možem našla trail, tek v naravi, mi je všeč, da sva ga našla skupaj. Nikoli si nisem mislila, da bova midva lahko v hribih kdaj tudi več ur skupaj tekla. Zdaj to lahko in je fajn.
Samo: Všeč mi je prav neforsiran pristop k teku, ki ga ponuja gozdni tek. Če greš na klasični cestni tek, se pričakuje, da tečeš hitro in gledaš na uro. Če greš v hrib, pa je povsem normalno, da tudi hodiš. Všeč mi je to gibanje glede na teren in ni invazivno za telo ter je primerno za vsakega. V klanec hodiš, po ravnem in dol tečeš, meni se zdi to super.
Napisala: Tina Lucu. Foto: Goran Antely.