Včasih nam je najtežje postaviti mejo prav tam, kjer bi morala biti samoumevna: v družini. Ko ljubezen, navada in pričakovanja prečkajo zdravo mejo, se ne zavedamo takoj, kako močno nas to izčrpava. Dokler nam nekega dne ne prekipi.
Ravno to se je zgodilo Igorju in Ani, ki sta trdo delala zato, da si privoščita vikend. A kmalu sta se morala soočiti s težko resnico: najbližji so njuno sanjsko zatočišče videli kot nekaj, kar jim pripada. Preberite njuno zgodbo, ki jo povzemajo na portalu stil.kurir.rs.
Moji starši so mene in ženo obravnavali kot bankomat in kot brezplačen hotel. Nakup vikendice z leseno savno so bile najine sanje, za mojo družino pa še en vir, iz katerega lahko jemljejo.
"Spet so tukaj, Igor. Še savne nisem uspela počistiti od prejšnjega vikenda." Anin glas je trepetal, ko je skozi okno naše majhne vikendice na Divčibarah gledala proti dvorišču. Pod sivim jesenskim nebom so stali moji starši, sestra Jovana z možem in dvema otrokoma, ter brat Nemanja s punco. Vsi z vrečkami hrane, kot da prihajajo na svojo lastnino.
"Obljubil sem ti, Ana, da jim bom danes povedal. Ne morem več. To ni to, o čemer sva sanjala."
Nisem vedel, ali bolj sovražim sebe, ker sem leta molčal, ali njih, ker so naju obravnavali kot hotel in bankomat. Vikendica z leseno savno je bil najin trud, najin denar, najina leta odrekanja. Za mojo družino pa samo še ena dobrina, ki jim pripada.
Prvič me je zares zabolelo prejšnjo zimo, ko so moji starši brez vprašanja pripeljali svoje prijatelje v najino vikendico. Ana je takrat jokala vso noč. "Nimam nič proti tvojim, ampak ali ne bi vsaj vprašali?"
A jaz sem molčal. Vedno sem molčal. V naši družini se je ljubezen merila po tem, koliko si pripravljen požreti. Če rečeš "ne", to pomeni, da nisi dober sin.
A ko so tisti dan vstopili na dvorišče kot v supermarket, sem vedel, da je konec.
"Dober dan, otroci! Prinesli smo meso za žar! Jovana je spekla pecivo! Nemanja bo popravil tisto ograjo, za katero ste rekli, da škripa!"
"Nisem rekel, da škripa," sem zamrmral v brado.
Ana je stala ob meni z rokami, ki so ji tresle. Pogledala me je s pogledom, v katerem sta bila bolečina in jeza. "Igor, zdaj ali nikoli." Globoko sem vdihnil in stopil ven.
"Mama, oče… vsi… nekaj vam moram povedati."
Vsi so se obrnili k meni. Jovana je že polagala pecivo na mizo, Nemanja je vlekel orodje iz avta.
"Ta vikendica je najina. Najin trud, najin denar, najin čas. To ni hotel. Ni javno dobro. Ne morete prihajati, kadar želite, pripeljati kogar želite in se obnašati, kot da sva midva tukaj zato, da vam streževa."
Tišina. Le veter je nosil listje po dvorišču.
Prva je spregovorila mama: "Igor, kaj ti je? Saj smo družina. Ali ti je res težko deliti? Mi smo te vzgojili."
Jovana je planila: "Torej si zdaj nekaj več od nas? Kaj pa je narobe s tem, da pridemo za vikend? Otroci obožujejo ta kraj!"
Nemanja je skomignil z rameni: "Če motimo, nam to povej naravnost."
V glavi mi je bobnelo.
"Ne motite me kot ljudje. Motite me, ker ne spoštujete naju. Nikoli ne vprašate. Vedno mislite, da vse, kar imava, pripada tudi vam. Ana in jaz delava cele dneve, varčevala sva leta, da sva to kupila… Vi pa pridete, pustite nered, trošite elektriko in vodo, kot da padajo z neba."
Takrat je prvič povzdignila glas tudi Ana: "Meni je dovolj. Nisem vaša čistilka. Vikendica ni vaša igračka."
Mama je zajokala: "Torej naju mečeta ven? Sramota. Kaj bodo rekli ljudje v vasi?"
Jovana je hitro prijela otroke za roke: "Nikoli več ne stopim sem. Zapomni si."
Nemanja je tiho pobral orodje in se vrnil v avto.
Oče me je pogledal, kot da me ne pozna: "Nisi več moj sin."
Opazoval sem jih, kako odhajajo. Srce se mi je trgalo, pa vendar sem prvič lahko normalno dihal.
Tistega večera sva z Ano sedela v savni brez besed. Para nama je grela obraze, duša pa je bila mrzla.
"Sva naredila napako?" je šepnila.
"Ne vem," sem odgovoril."Vem pa, da ne morem več živeti za druge."
Minevali so dnevi tišine. Telefon ni zvonil. Na delu so me gledali s pomilovanjem. Vaščani so naju opravljali: "To sta tista dva, ki sta starše nagnala iz vikendice."
Nekega večera sem prejel sporočilo od mame: "Upam, da si srečen. Mi nismo." Ana me je samo objela in dejala: "Mogoče bodo nekoč razumeli." Nisem bil prepričan.
Meseci so minevali. Vikendica je postala najin pravi dom. Mirna, tiha, brez stresa. Začela sva vabiti prijatelje, ki so naju znali spoštovati. Prvič sem začutil, kaj pomeni imeti svoj prostor. A praznina v prsih ni izginila.
Nekega dne mi je Nemanja napisal: "Lahko govoriva? Pogrešam te."
Sedla sva na klop pred vikendico. Dolgo sva molčala.
"Veš," je končno rekel, "morda si imel prav. Navajeni smo bili jemati vse, kar imaš, kot samoumevno. Sploh nisem razmišljal, kako se vidva počutita."
Pogledal sem ga: "Želim si samo spoštovanje. In malo miru."
Pokimal je: "Razumem."
Počasi so se odnosi začeli popravljati, vendar pod najinimi pogoji.
Danes se še vedno sprašujem: ali ima družina pravico do vsega, ali pa se mora vsak naučiti spoštovati meje drugih članov? Sem slab sin, ker sem rekel "dovolj"?
Vir: stil.kurir.rs
