Nekaj se zgodi, ko smo moški dolgo sami.
V zavetju nenadzorovane svobode se v naše globine zapišejo vedenjski vzorci, ki jih potem, ko smo v vezi in smo s svojim lastnim vedenjem odgovorni še do neke druge osebe, sicer potisnemo v ozadje, a se jih v resnici nikoli ne znebimo.
Takoj, ko se spet znajdemo sami, ti vzorci in navade butnejo na plano. Pojavljanje teh precej sramotnih navad je bolj tipično in se pogosteje pojavlja pri moških, ki so odraščali kot edinčki ali pa so bili dlje časa samski, čeprav so v svetu moških pravzaprav čisto univerzalni pojav. Ko smo enkrat v dvoje, ni potrebno veliko, da se ti vzorci ponovno prikradejo na plano. Dovolj je že ravno toliko samote, kot jo recimo ponuja delo od doma. Takrat, ko imamo na voljo celo dopoldne, da se vedemo kot neotesani neandertalci. Kaj se torej zgodi z moškimi, ko smo dlje sami.
Občutek, da ni posledic
Ko moški dlje živi sam, se privadi na okolje, v katerem za njegova dejanja ni posledic. Tako se nekatere neprijetne navade sprva zdijo kot uživanje v svobodnem življenju, sčasoma pa postanejo vzorci, ki odpirajo nemalo zanimivih možnosti. Biti sam recimo pomeni, da lahko ure in ure preživiš v spodnjicah in ne počneš čisto nič. Vsak začetek moškega bivanja v samoti se začne na takšen način, kar pozneje skorajda praviloma vodi v precej bolj odvratne prakse.
Če je moški namreč sam, nima potrebe, da nadzoruje svoje riganje in prdenje. Kar seveda avtomatično pomeni, da že za lastno zabavo preizkuša, kako najbolj divje zarohneti z odvečnimi plini iz zadnje ali sprednje odprtine. In ker je za moške riganje in prdenje iz neznanih razlogov že iz pradavnine sklepano za vrhunsko komedijo, ki ne pozna generacijskih omejitev, v samoti to hitro postane uživaška eskapada neverjetnih proporcev, kjer se vsako riganje poskuša uvrstiti čim višje na Richterjevo lestvico, da se ta potem sliši, kot da je z dveh metrov padla polica, polna enciklopedij ,in začnejo sosedje razmišljati, če bi morali priti preverit naše stanje.
Problem se pojavi, ko to svobodnjaško uživanje v produkciji telesnih zvokov postane rutina, ki kdaj nepričakovano vskoči v trenutku, ko nismo sami. Recimo takrat, ko hlastno spijemo požirek gazirane pijače iz hladilnika in nato tako silovito rignemo, da barva odstopi z okenskih okvirjev, nato pa na hodniku srečamo svojo drago in v fuziji sramote in strahu zajecljamo: "A-aja, ti si doma?"
Dokler se te telesne simfonije odvijajo v samoti, je torej še kolikor toliko sprejemljivo. Sicer je čudno, a je sprejemljivo. Takoj, ko je prisotno občinstvo, pa vse skupaj postane jako neprijetno, kar bodo vedeli vsi moški, ki so dovolj časa živeli sami, da so jim takšne navade postale že tako običajne, da so potem s pobeglim izpuhom nepričakovano popestrili kakšno prijateljsko druženje ob vinu in siru.
Pogovarjanje s samim seboj
Eden od bolj tipičnih vzgibov daljšega samotarskega življenja je vsekakor pogovarjanje s samim seboj. Ko smo dolgo sami, se prej ali slej pojavi potreba po tem, da bi nas nekdo poslušal, in če pač ni nikogar v bližini, postanemo sam svoj poslušalec. Ugibam, da je najbolj standardizirana oblika pogovarjanja s seboj naracija med pripravljanjem jedi. Se tudi vam dogaja, da začnete med kuhanjem glasno razlagati, kaj počnete, čeprav vas nihče ne posluša, kot da ste v neki kuharski oddaji, ki jo samo vi vidite? No, morda ne, a verjemite, da je eno najbolj žalostnih kuhinjskih doživetij to, ko moraš odmeriti količino riža za eno osebo. Takrat bi se človek najraje kar v pižami odpeljal po hamburger v drive-in, samo da se ta žalostna kuhinja za enega preneha dogajati.
Pogovarjanje s samim seboj je obrambni mehanizem za soočanje s pomanjkanjem interaktivnosti in je nadvse pogost pojav. Je nekoliko bolj značilen za moške kot za ženske, pri vsakem posamezniku pa se skozi čas razvije v popolnoma specifično čudaškost. Meni se največkrat pripeti med vožnjo, kjer potem samostojno odigram intervju na neko meni znano tematiko, kjer podajam vrhunske analize, da bom pripravljen, ko me bo nekoč končno nekdo vprašal po mojem mnenju o točno tej zadevi.
Tovrstne dialoge s samim seboj ljudje uporabljamo za razčiščevanje lastnih misli in razčlenitev vsakdanjih agonij. Takrat se pogosto zalotimo, da potem na glas odigramo kakšen scenarij iz svojega življenja, takšen, ki se bo morda nekoč pripetil, in zdaj vadimo ustrezne odgovore, da bomo v primeru dejanske realizacije izpadli bistri in argumentirani, ali pa se je že zgodil in ga preigravamo še enkrat z boljšimi odgovori, ki pa se jih takrat, v vročici trenutka, seveda nismo spomnili.
Urniki prenehajo obstajati
Takoj, ko imaš v življenju še eno osebo, se tvoj urnik dramatično spremeni. Ženska je moškemu skoraj vedno razlog za vodenje bolj strukturiranega življenja. Ko moški živi sam, pa urnika ni. Izven delovnih obveznosti to preprosto pomeni, da se prehranjuje, kadarkoli se pač spomni, pa četudi je to ob treh ponoči, ker je vmes zaspal za računalnikom in se zbudil zaradi bolečin od ležanja na tipkovnici. Spanje torej ravno tako ne sledi kakšni smiselni logiki, ker moški, ko je sam, preprosto želi na vsakem koraku izkoriščati svobodo fleksibilnega urnika za eno osebo. To pa posledično pomeni gledanje superherojskih filmov do nečloveških ur, zmedene spalne navade, pretiravanje z delom in obupno prehransko rutino.
Čeprav fantje vse otroštvo sanjamo, kako neverjetno bo, ko bomo sami odločali o svojem življenju, se na koncu izkaže, da je za večino moških to še kako destruktivno. Preprosto potrebujemo nekoga v življenju, ki nas malce nadzira, da se popolnoma ne iztirimo. Da nas tu in tam pogleda postrani, ko hočemo ob enih ponoči naskočiti hladilnik, ali pa ko nas iz spalnice pokliče, da je že skrajni čas za spanje, ker mi vseeno vztrajamo pri še enem maratonskem ogledu vseh preteklih sezon Housa.
Kronično pomanjkanje aktivnosti
Daljša obdobja solo bivanja običajno niso pretirano aktivna. Celodnevna rutina, ko ona za nekaj dni odide na kakšno službeno potovanje, recimo, je zelo podobna rutini samskega moškega – ogromno posedanja, poležavanja in strmenja v stvari. V telefon, v televizijo, v računalnik. Včasih v knjigo. Resda se zgodi, da se ta trend potem prekine s kakšno dejansko aktivnostjo – recimo obiskom fitnesa – a ko se vrnemo domov, se takoj spet priklopimo na tisto neaktivno ždenje.
Predolgo vztrajanje v tem slogu življenja lahko moškega hitro popolnoma poleni. Početi nič se lahko začne zdeti, kot da počnemo nekaj. Samo obstajati se zdi dovolj. Življenje v dvoje te samodejno drži v gibanju. Biti sam je zato za moške običajno le menedžment dolgčasa, pa čeprav imamo nenehno kup idej, kaj vse bi počeli, če ne bi bili prikovani na obveznosti življenja v dvoje.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?