Slišali ste že za anoreksijo in bulimijo. Pa ortoreksijo oziroma obsedenost s »pravilno« prehrano. Kaj pa diabulimija?
Kaj je diabulimija?
Se sprašujete, kaj je diabulimija? Dr. Sarah Vohra, psihiatrinja in blogerka o duševnem zdravju, pravi, da diabulimijo že prepoznavajo kot motnjo hranjenja.
Pravi, da se »pojavi, ko posameznik (večinoma gre za mlajše ženske) z diabetesom in nezdravo podobo o lastnem telesu namenoma izpušča oziroma preneha z jemanjem zdravil z inzulinom, ker se zaveda, da ta povzroča pridobivanje telesne teže.«
Inzulin je ključen pri uravnavanju ravni sladkorja v krvi. Če pride do neravnovesja, lahko to vodi v fizične zdravstvene težave in povečano tveganje za težave v duševnem zdravju, denimo za depresijo.
Znaki diabulimije vključujejo:
- zelo visoko raven sladkorja v krvi,
- izgubo telesne teže,
- omejeno prehranjevanje,
- razpoloženjsko nihanje ter
- obremenjenost s telesno podobo.
Kakšna je diabulimija?
Zgodba 27-letne Georgie Thomson
Georgia Thomson nam ponuja žalosten vpogled v diabulimijo – nevarno motnjo hranjenja, za katero verjetno še niste slišali.
View this post on Instagram
»Ko sem postala polnoletna, sem prekinila z injekcijami inzulina, ki jih kot bolnica z diabetesom tipa 1 potrebujem, da bi ostala živa. Na tak način sem svoji bolezni pokazala, kaj si mislim o njej. To me je skoraj stalo življenja.«
»Svojega telesa oziroma diabetesa nisem vedno sovražila. Ko so mi pri devetih letih postavili diagnozo, sem bila ponosna, ker sem bila tako pogumna, da sem si sama vbrizgavala inzulin. V najstniškem obdobju pa sem začela vedno bolj premišljevati o svojem telesu in česa vsega je sposobno, ne toliko o njegovem videzu. Bila sem močno in športno dekle, nosila sem oblačila številke 36.«
»Moj zdrav odnos s telesom pa se je pretrgal na potovanju v Južno Ameriko s prijateljicami. Nadmorska višina je raven mojega sladkorja v krvi porušila do te mere, da sem bila prešibka, da bi lahko uživala v fantastični dogodovščini, ki smo jo načrtovale, zato sem do diabetesa začela gojiti zamero. Porušena raven sladkorja v krvi, prisiljena neaktivnost in škrobnata lokalna prehrana so prispevale k temu, da sem se domov vrnila precej težja, in v prihodnjih mesecih se je kipeča zamera spremenila v nekaj temačnejšega.«
»V Kanadi sem si na obisku pri prijateljici iz šole začela omejevati dozo inzulina. Nisem bila prepričana, da mi bo to pomagalo pri izgubi telesne teže, a sem bila dovolj lahkomiselna, da sem poskusila. Večerja, ne da bi mi bilo treba 30 minut pred tem zariti iglo v roko, mi je dala občutek nadzora. V 36 urah pa sem padla v diabetično ketoacidozo – potencialno usodno stanje, v katerem telesu primanjkuje inzulina. Napadli so me krči in halucinacije, nato pa sem za štiri dni padla v komo. Če me ne bi takoj odpeljali v bolnišnico, bi lahko izgubila življenje. Ker me je resničnost tako prestrašila, sem se obvezala, da si nikoli več ne bom tako škodila, in sem se osredotočila na bolj zdrav način izgubljanja telesne teže. Začela sem teči in v obdobju dveh mesecev sem izgubila okoli 4 kilograme. Zazdelo se mi je, da spet postajam podobna sami sebi, ko me je, ironično, pripomba medicinske sestre na rutinskem pregledu spet potisnila na nevarno pot. Opazila je spremembo v moji telesni teži in vprašala, če sem izpuščala doze inzulina.«
»Vprašanje je bilo na mestu, meni pa je hodilo po glavi le eno: očitno drugi to počnejo in jim uspeva. To spoznanje me je spet potegnilo in začela sem zmanjševati doze v injekcijah inzulina – tokrat postopoma. Kot sem upala, je moja teža res začela upadati.«
»Tistega septembra sem začela študirati in bivanje stran od doma mi je nudilo svobodo, s pomočjo katere sem si lahko inzulin še bolj omejevala. Mesec pozneje sem komajda zbrala dovolj moči, da sem vstala iz postelje, in do decembra sem izgubila okoli 25 kilogramov. Povsem vseeno mi je bilo za izpite ali zabavo in nisem premišljevala o tem, da bi bile posledice lahko usodne. Ko se mi je zazdelo, da bom izgubila zavest, me je notranji glas razuma ustavil ravno pravi čas in vbrizgala sem si ogromno količino inzulina, da sem raven sladkorja v krvi spet znižala.«
'Ne vem, kako je vaša hčerka sploh še živa.'
»Ko sem se za božič vrnila domov, sem se zlomila in vse zaupala sestri. Rotila sem jo, naj čuva mojo skrivnost – hvala bogu, da me ni poslušala. Starši so me odpeljali k zdravniku in vsakršno upiranje me je minilo, ko jim je povedal: 'Ne vem, kako je vaša hčerka sploh še živa.'«
»Okrevanje je bilo neverjetno težko. Starši so vsako uro preverjali raven mojega sladkorja v krvi in nadzirali vsako injekcijo. Ob vsakem običajnem odčitku me je zgrabila panika, vsaka injekcija inzulina pa je v meni vzbudila miselno bitko med preživetjem (kar je zame pomenilo, da bom debela) in smrtjo. Šele pozneje, ko sem zdrava diplomirala, sem ugotovila, da ima moja težka izkušnja ime: diabulimija.«
»Po sedmih letih je znanje o tej bolezni še vedno omejeno, celo med zdravstvenimi strokovnjaki. Veliko ljudi v iskalnik še vedno vpisuje 'Kaj je diabulimija?', ker tega preprosto ne poznajo. Med okrevanjem sem spet postala ponosna na svoj diabetes, ker sem z njegovo pomočjo razvila svoje največje odlike: potrpežljivost, trdoživost in pogum. Te sem razvila skupaj s spoštovanjem do svojega telesa, ki ga skoraj vsako jutro preizkušam in slavim, ko se potim ob ponavljanju svojih vaj za moč. Tako hvaležna sem, da sem spet prišla do točke, ko imam svoje telo rada zaradi vsega, kar zmore.«
View this post on Instagram
Britanska dobrodelna organizacija Beat poroča, da v Veliki Britaniji okoli 1,25 milijonov ljudi trpi za motnjami hranjenja, a se diabulimija kot eno izmed bolezenskih stanj še ni znašla na seznamu. Kar seveda ne pomeni, da ne obstaja.
Vir: Women's Health
Preberite še: Navdihujoča zgodba Slovenke: od dekleta s prekomerno težo do fitnes tekmovalke
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?