Ko govorimo o zdravi prehrani, se vsi obesijo na besedico zdrava. Hrana mora biti le uravnotežena.
V Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični poteka tudi šola zdrave prehrane in zdravega življenja. Letno sprejmejo in v program na novo vključijo približno 300 otrok iz vse Slovenije, direktorica pediatrinja Magdalena Urbančič pa meni, da je program najbolj razvit v Sloveniji.
Spada med bolezni otrok tudi prevelika telesna teža?
Magdalena: V programih, ki potekajo s kronično bolnimi otroki, je tudi program šole zdravega življenja, kjer ne gre le za prehrano, ni poudarek samo na hrani in hujšanju, saj je življenjski slog še pomembnejši od prehranjevanja.
To pomeni, da pri vas otroke s pretirano težo obravnavate celostno?
Magdalena: Velikokrat straši najprej vprašajo, ali jim lahko damo napisane jedilnike. Nimamo jih, ker gre za normalno hrano, ki jo vsi uživamo. Razlika je v tem, kako se pripravi in koliko jo je. To učimo otroke in poskušamo naučiti tudi starše, zato morajo biti obvezno vključeni tudi ti. Nikoli ne obravnavamo le posameznika, tudi če je star že 18 let. Bistveno je, kako bo potem v družini oziroma kje bo otrok imel podporo.
Kdo napoti otroke k vam?
Magdalena: V glavnem jih napotijo njihovi osebni zdravniki oziroma jih preverijo že na sistematskih pregledih. So pa v obravnavo vključeni že otroci od tretjega leta starosti, a tam do šestega leta poteka bolj izobraževanje staršev.
Vzamemo pa jih tudi za nekaj časa, vsaj za teden dni, da otrok vidi, kolikšna je količina hrane in ne izsiljuje za več oziroma za drugačno hrano.
Do šestega leta imajo matere pravico bivati z otrokom, po šestem letu je to samoplačniško. Priporočamo pa, da prihajajo matere z otroki tudi do njihovega devetega leta, ker je pametno, da je mati zraven in da vidi, kako lahko otrok drugače ravna, ko je zraven ona ali ko mu neka druga oseba pove pravila igre.
Se pri vas pogovarjate o debelosti?
Magdalena: V program smo vključeni zdravniki, diplomirane medicinske sestre, ki izvajajo šolo zdrave prehrane, delovni terapevti in psihologinja, ki se ukvarja z otrokovo samopodobo, socializacijo in samospoštovanjem. Fizioterapevti in športni pedagog se ukvarjajo z gibalnimi aktivnostmi otroka.
Program velja za najbolj razvitega v Sloveniji. Vedeti je treba, da si navadno morda zapomnimo 10 odstotkov navodil, ki jih dobimo. Če pa ti jih nekdo pove in si zapišeš določene stvari, imaš od tega več.
Včasih starši otroke pošljejo sem zaradi počitnic, pa to niso počitnice, ampak delo. Ne gre za skavte, tabornike, kolonijo, gre za delo. V razvoj našega sistema smo vložili veliko truda, sodelujemo tudi na mednarodnem taboru in imamo že določene reference.
S pediatrično kliniko smo se že dogovorili, da izvedemo kompletno diagnostiko, pogledamo celotno stanje pri otroku, predvsem pa za izključevanje sladkorne bolezni, naredimo jetrne teste, skratka vse preiskave, ki spadajo zraven. Če se odkrije patologija, potem takega otroka avtomatično naročimo za pregled pri endokrinologu. Skratka, prevzamemo celotno diagnostiko, če pa gre za hujšo patologijo, sodelujemo z njimi.
Letos tudi poteka raziskava, koliko kroničnih bolezni spremlja te otroke, tako da bomo prihodnje leto imeli prve podatke, kaj smo spremenili – na primer glede maščob v krvi. Maščobne teste ponavljamo po pol leta, ko je otrok vključen v program, tako vidimo, kaj smo dosegli, ker je včasih pri teh maščobah tudi tako, da sam holesterol ni tako strahotno povečan, kot je razmerje med dobrimi in slabimi holesteroli porušeno, kar želimo popraviti.
Kako to, da imajo že triletni otroci težave s preveliko težo?
Magdalena: Vsi učijo starše prehranjevanja otroka v prvem letu, vse smernice so napisane za prvo leto, ko vsako mater spodbujajo, da bi otrok pravilno jedel. Pozneje pa se te stvari začnejo kršiti.
V prehranjevalno verigo otroka vstopijo še drugi, vrtec, stari starši, vsi z dobrim namenom, ampak prehranjevanje se podvoji. Otrok avtomatično začne jesti dve kosili, dve večerji, dve malici, ima dodatne prigrizke, ki jih prej ni imel. Tem otrokom je nenadoma dane več hrane, kot jo potrebujejo.
Tukaj otroci vidijo, kolikšna je količina hrane. Mi sicer izračunamo, kolikšen je njegov energijski vnos, je pa daleč od tega, da bi s tem obremenjevali otroka, ker se lahko zgodi, da se potem vsi obremenjujejo le s kalorijami in jih štejejo, kar sploh ni sprejemljivo življenje.
Čustvene stiske pridejo pozneje, v puberteti ali še pozneje, medtem ko debelost zaradi povečanega vnosa hrane gotovo že v prvih letih.
Po drugi strani pa se vsi, kadar govorimo o zdravi prehrani, vržejo na besedico zdrava in pretiravajo v tem smislu. Hrana mora biti le uravnotežena in nič drugega. Tudi beg v enostranske, nizkokalorične diete je pri otrocih sploh odsvetovan.
Otrok je v fazi razvoja in rasti. Tisti trenutek, ko ga podhranimo le energijsko, bo njegov organizem stradal. Ustavili bomo njegovo rast in razvoj. Pri pubertetnih dekletih se to sprva vidi z izgubo menstruacije, medtem ko fantje nehajo rasti. Zato vedno spremljamo rast, višino in težo, da spremljamo njihov razvoj. Organizem, ki strada, bo nekaj časa stradal, potem pa se bo uprl.
Otrok, ki nima izdelanih prehranjevalnih navad, bo začel hrano jesti avtomatično in se ne bo zavedal, da jo je pojedel. Šele čez nekaj časa mu bo kapnilo, da jo je pojedel, teža pa bo začela nezadržno rasti in bo zrasla več, kot je je prej izgubil. Gre za ohranitveni sistem organizma in pride do jojo učinka, ko v mescu dni izgubi 10 kg in jih potem pridobi 12. Bolj je zdravo, da vzdržuje težo, ki jo ima, kot da so visoki padci in spet povečanja. To je obremenitev za srce, za prebavila, skratka, za ves organizem.
Kakšna pa naj bi bila hitrost hujšanja?
Magdalena: Ta naj bi bila od pol do kilograma na mesec. Če sešteješ, v letu dni ti otroci lahko shujšajo do 12 kilogramov. To je za večino tistih, ki so prekomerno hranjeni, že dovolj, ker je treba računati, da je otrok v tem letu približno zrasel še pet cm, kar jim pomaga pri hujšanju. Pri večini otrok dosežemo želeno težo, ki mu jo na začetku postavimo, že v letu dni.
Kako pa je z ekstremnimi debelostmi?
Magdalena: Če je presežek več kot 40 kilogramov, je težko. Neki pubertetnik je na primer imel 180 kilogramov. To je teža, ki se je človek ustraši, saj pravzaprav ne veš, kako bi družini pomagal.
Otroku že pomagaš, če ga vzameš in mu podaljšaš hospitalizacijo. To vzameš kot rizični faktor v njegovem življenju, težava je potem takšnega otroka odpustiti in spraviti spet v življenje ter izobraziti okolico, starše. To ni majhen zalogaj, vključimo tudi endokrinologe in delamo skupaj z roko v roki.
Kakšno je izobraževanje staršev?
Magdalena: Otrok je vsakodnevno vključen v naše dejavnosti, straši pa imajo ob petkih popoldne obvezna predavanja, da se učijo in izvejo, kar smo povedali že otrokom. Na predavanjih za starše je celoten tim in tam dobijo navodila, kako delati naprej.
Kakšno je otrokovo življenje med bivanjem pri vas?
Magdalena: Če je to med šolo, ima šolski program, v katerega so vključene vse naše dejavnosti. Prvi dan ga seznanimo z vsem potekom, drugi dan ima diagnostiko, ima že fizioterapijo na bazenu, potem delovno terapijo, psihologinjo in šolo zdrave prehrane. Otroci so zaposleni od jutra do večera.
Tukaj so tudi poleti, takrat imamo poleti daljši sprehod v jutranjih urah, da se privadijo novemu načinu življenja. Zelo sem zadovoljna, ko otroci prihajajo v času šole, ker takrat vedo, da morajo imeti še učne ure, da se morajo še učiti, razporediti čas za šolske in obšolske dejavnosti, sicer pa mislijo, da so na počitnicah.
Pogovori pri delovnih terapevtih in psihologinji pa niso iz trte izviti, ampak od otrok zahtevajo, da mislijo, delajo, se prilagajajo skupini. So le stvari, ki jih je treba obdelati in tudi iti vase, najti svoj smisel. Moram reči, da so rezultati boljši v času šole kot pa poleti. Tisti, ki so tukaj med počitnicami, morda vse delajo z mislijo, da se bodo prihodnje leto vrnili. Tega ne morejo, ker bi jih s tem naučili le, da le takrat, ko so prosti vseh obveznosti, mislijo nase in svoje telo. Se pravi, da bodo zase nekaj naredili, ko bodo šli na dopust.
Dopust pa mora biti sprostitev, ne obveznost. Svoj organizem moraš naučiti, da ob gibanju tudi uživaš, in to kadarkoli, in da ti gibanje pomeni sprostitev. Za vsakega otroka, ki odhaja domov, se naredi tudi individualni program.
Če je bil pri nas v času šole, je to bolj preprosto, kot če je bil poleti. Otrok ne ve, kako bo imel šolo, ne ve urnika, katere dejavnosti bo imel ... Treba pa je vseeno uskladiti, da se ve, kdaj bo imel popoldansko malico, skratka, da bo imel urejeno in redno prehrano. Prav izgovarjanje na obšolske dejavnosti je strahota – od kjerkoli otrok pride, še malo poje, v resnici pa potrebuje le malo tekočine.
Ali otroke učite, da ob prehranjevanju uživajo?
Magdalena: Učimo jih, kako se počasi je, saj ko se želodec počasi polni, dobiš v svoj možganski center informacijo za sitost. Prav s tem, ko hrano pogoltnemo na hitro, navadno izgubimo občutek za sitost. Odsvetujemo tudi kakršnokoli aktivnosti zraven, gledanje televizije, branje, kakšnih velikih pogovorov, takrat je čas za hranjenje.
Jih učite, kako naj si sami pripravijo kakšno jed?
Magdalena: Za to trenutno še nimamo možnosti. Sicer jih učimo, kako se stvari naredijo, koliko mora biti česa po prehranski piramidi, kako sestaviti jedilnik, same priprave pa jih še nismo začeli učiti. Res pa je, da veliko teh otrok doma kuha. Že povsem navadna kuharska knjiga jim bo povedala, česa se je treba izogibati. Ampak vsaka prehrana mora biti tako sestavljena, da te čim manj obremenjuje. Nisem navdušena, ko starši rečejo, da se bodo zavzeli in začeli kuhati. Dovolj je, da se le prilagodijo na novi način.
Kaj to konkretno pomeni?
Magdalena: Otrok zjutraj, preden gre v šolo, potrebuje zajtrk, ne glede na to, ali ima malico po prvi ali drugi šolski uri. Začel bo dan po noči, ko je bil 10 ur brez hrane, njegov organizem je porabil toliko in možgani potrebujejo prvo šolsko uro zalogo.
Otrok nujno potrebuje zajtrk z dovolj tekočine, mora pa biti tudi nekaj ogljikovih hidratov, da zdrži. Nobena šolska malica in kosilo nista tako ekstremno zanič, da otrok od tega ne bi nekaj imel. Starši začnejo komplicirati, ko dajo listek, da bi otrok v šoli imel dietno prehrano. Otrok naj poje svojo porcijo in nič drugega. Naj ne vzame od soseda še krofa in naj ne gre po repete. V šoli že vedo, kakšna je porcija za prvošolčka in za tistega, ki je v petem razredu.
Naslednji obrok je, ko pride domov, popoldne okrog tretje do četrte ure. Takrat naj poje en, maksimalno dva sadeža. Potem je še večerja. Če imajo popoldansko pozno kosilo, mora biti za otroka polovično, za večerjo pa naj otrok poje le še en sadež.
Kaj pa sladkarije?
Magdalena: Sladoled oziroma kakšna tortica ali kaj podobnega naj bo v času obroka. Če je obrok enolončnica, je lahko zraven sladica, ne pa da gre med malico in kosilom na tortico. Lahko poje kepico sladoleda namesto popoldanske malice, pa še to je treba paziti, sicer gredo kilogrami takoj gor. Otrok naj ima od štiri do pet dnevnih obrokov brez vmesnih prigrizkov, ki so prazne kalorije in jih ne potrebuje. Otroku je treba izdelati merila in postaviti meje.
Kje po vašem straši delajo največ napak, povezanih z otrokovim prehranjevanjem?
Magdalena: Pri nagrajevanju s hrano. Vsako darilo, ki ga otrok dobi, je v obliki oralnega okušanja. Tudi stara mama mu prinese napolitanke, čokolado, nagrada ni izlet, kakšna knjiga, igrača ... Nič ni narobe, če je to enkrat na mesec ali enkrat na teden, ne sme pa to biti dan za dnem. Težava je tudi pri pitju tekočine.
Otroci danes znajo tudi piti vodo, ampak večinoma pijejo sladkane pijače. Največja težava so vode z okusom, ki so prav tako kalorične. Vsak sok, tudi če je naraven, vsebuje sladkor. Že en deciliter vsebuje 50 kalorij, otrok pa mimogrede spije pol litra in s tem dobi kalorij skoraj za eno kosilo. To so povsem prazne kalorije, ki jih ne potrebuje. Tudi mali otroci mimogrede spijejo dva decilitra soka.
Koliko časa so otroci navadno pri vas?
Magdalena: Dva tedna, potem se dogovarjamo še za delavnice, nekatere so skupaj s starši, nekatere pa so le za otroke. Na teh delavnicah starši povejo, s kakšno problematiko se spopadajo, da se poskuša najti rešitev.
Kaj je z otroki, ko gredo od vas?
Magdalena: Ko gredo enkrat od nas, so približno še dve leti v programu. Prvo leto jih kličemo po telefonu vsak teden, da povedo svojo telesno težo, pišejo pa tudi dnevnik šole zdravega načina življenja. Ta dnevnik prinesejo s sabo na kontrolo, ki je približno na osem tednov. Na pregledu jih stehtamo, dogovorimo pa se tudi, če je treba opraviti še kakšen dodatni pregled, vzame se jim kri za preiskave. V drugem letu jih kličemo na 14 dni ali že takrat, ko vzdržujejo težo.
Mar ni vzdrževanje teže najtežje?
Magdalena: Je, priporočamo, da otrok ostane enako težek še približno od štiri do šest mesecev, da se organizem v tem času ujame in začne normalno delovati. Potem pa rečemo, da lahko teža raste skladno z rastjo, kar pomeni, da je na centimeter višine lahko prirastek pol kilograma. Če pa je rast zaključena, pri 18-, 19-letnem otroku, pa shujša in potem vzdržuje težo.
Zato si je treba izdelati življenjski slog, ki mu bo otrok sledil. Recimo, da se odloči, da bo vsak dan, ne glede na to, ali je zunaj dež ali karkoli, poskrbel za res aktivno gibanje. Pri vsakem uspehu, tudi če je otrok shujšal, se njegova samozavest izboljša, tudi samopodoba, otrok začne drugače gledati tudi na druge stvari.
Vse stvari stečejo, v večini primerov se tudi šolski uspeh popravi. Socialni stiki so bistveno drugačni in boljši. Sprva potrebujejo začetni uspeh, ki pogojuje vse druge uspehe. Uspeh pa je lahko že prvi izgubljeni kilogram, kar jih spodbudi, bodri in žene naprej.
Pa v družini spremenijo prehranjevalne navade?
Magdalena: Včasih ja, pogosta pa so vprašanja: Kako naj potem še skuham možu? On bo že še kaj pojedel nekje zunaj ali naj še nekaj poje zraven, ampak otrok, ki je z njimi pri mizi, mora videti, da je kos sladice za vse enak.
Navajate otroke, da tudi sami prevzamejo odgovornost za svoje prehranjevalne navade?
Magdalena: Otrok mora vedeti sam zase, ne pa tudi za družino. Sposoben je zdržati mesec, mesec in pol, potem pa recimo na rojstni dan ali slab dan, deževen dan, obisk ... poje še kaj dodatno. To je vse v redu, če je to bilo za vikend, ampak s ponedeljkom mora biti tega konec. Potrebuje, da mu straši rečejo: Tole bomo pozabili, ta teden pa bomo naredili to in to in šli po istem sistemu naprej.
Lahko pa gre tudi v drugo skrajnost, ko gre otrok v anoreksijo. Hrano mora uživati, le z mero in odmerkom, ki je določen. Nekaterim uspe krasno in že po pol leta dosežejo želeni cilj in potem vzdržujejo težo.
Če otroka prehitro damo iz programa med vzdrževanjem teže, je mimogrede šest kilogramov plusa. Lahko se zgodi v treh mesecih. Takrat ni drugega, kot da rečeš, tu je meja, poiščemo napako in naredimo načrt za naprej, imamo dve kontroli na hitro ...
Težava pa je tudi vegetarijanstvo, ki ga v razvojni fazi odsvetujemo. Če jedo ribe, jajca, mleko in mlečne izdelke, so z neko omejitvijo še sprejemljivi, a je treba paziti na razvoj, ker se lahko pojavijo energetska podhranjenost, vitaminska podhranjenost (B12), pomanjkanje železa, oligoelementov, ki so navadno v mesni hrani. Ni veliko otrok vegetarijancev, je pa več staršev. Pri nas ponujamo vso hrano; če otrok želi, damo meso na drugi krožnik in večina ga tudi je.
Kako pa je pri nas z debelostjo?
Magdalena: Postala je kar velika težava. Bolj me skrbi, da v zadnjih letih opažam, da je več ekstremne debelosti. Še pred leti smo govorili, da tega ni. Zdaj pa se že vsako leto najde veliko ekstremno debelih.
Napisala Suzana Golubov v reviji Lisa