Razstavo ameriškega naravoslovnega muzeja iz New Yorka Možgani – zgodba od znotraj, ki bo na ogled na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču do 24. avgusta, smo si ogledali v družbi nevrologa in predsednika Slovenskega društva za nevroznanost SiNAPSA Blaža Koritnika.
Popeljal nas je skozi čudoviti svet zdravih možganov ter obenem opozoril, da je za nas njihovo delovanje prevečkrat nekaj samoumevnega, zaradi česa posledično premalo skrbimo zanje.
Inštalacija možganskih omrežij
"Na razstavo nas popelje sprehod skozi inštalacijo španskega umetnika. Če bi bil res majhen in vstopil v človeške možgane, bi bilo to to. Kabli so povezave med nevroni, lučke, ki utripajo, pa električni impulzi, ki ves čas 'šibajo' gor in dol, vse skupaj pa je prikaz električnih impulzov – misli, razmišljanj, čustvovanj, navodil, vsega, kar se v možganih dogaja. Povezav je ogromno – 200 tisoč kilometrov.
Glavna stvar v možganih, kar poudarja tudi moderna nevroznanost in inštalacija predstavlja, so možganska omrežja. Se pravi, da imamo 100 milijard nevronov, od katerih se vsak povezuje še z vsaj tisoč drugimi nevroni. Tudi iz vsakdanjega življenja vemo, da so omrežja zelo pomembna. Recimo Facebook s tem, da so bili najprej možgani tisti, potem pa je nastal še Facebook po istih principih."
V resnici uporabljamo cele možgane
"Naslednja postaja je film, ki predstavlja mlado baletko. Ta se pripravlja na avdicijo in gre potem plesat. Predstavljeno je, kaj se dogaja z njenimi možgani in kateri procesi vse tečejo med pripravo za nastop. Ker ima tremo, začne recimo hitreje dihati. Področja za spomin in gibe so na celotnem nivoju možganov. Vsa ta leta je v medijih dostikrat pisalo, da uporabljamo le 10 odstotkov možganov, tu pa je lep prikaz, da v resnici uporabljamo cele možgane, ker se dogaja toliko procesov.
Saj ko premakneš nogo, se ne aktivira le en impulz, ampak obenem razmišljaš tudi o tem, kako si kdaj prej premaknil nogo, kako boš zraven dihal in kako boš dal roke, kaj bodo drugi mislili ... Koordinacija je v malih možganih. Ko dobijo informacije, usklajujejo, kaj se zares dogaja in kaj bi hotel, da se dogaja. Recimo, če hočem nekaj prijeti, pa še nisem, mi mali možgani sporočajo, da z roko še nisem prijel in koliko še potrebujem, da primem. Funkcija malih možganov se najlepše pokaže, če se ga dobro napiješ, ker so takrat mali možgani prizadeti, nimaš koordinacije in čudno govoriš."
Homunkulus
"Homunkulus ali človeček ima telesna razmerja približno v sorazmerju s tem, koliko so določeni deli telesa predstavljeni v možganski skorji. To pomeni, da je del za roko bistveno večji kot predel za nogo, saj z rokami lahko opravljamo fina mehanična dela. Na obrazu so izpostavljene ustnice, ki so bistveno bolj občutljive, saj z njimi govorimo, se dotikamo, poljubljamo ..."
Čustva
"Igralka z izrazi na obrazu pokaže svoja čustva, ki jih hitro prepoznaš, recimo, da je prijazna, zadovoljna, vesela, potem pa začne izraze spreminjati. S tem prikažejo, da je glavni način neverbalne komunikacije med ljudmi premikanje obraznih mišic, mimika. Tega se delno zavedamo, ampak bi si včasih želeli, da je zraven še energija. Je pa že mimika povsem dovolj, saj če že malo premakneš kotičke ustnic, daš s tem osebi močen signal.
Če se nam kdo nasmeji, se tudi mi nazaj avtomatično nasmejimo. Pomeni, da je zelo pomembno, da ko komuniciramo z ljudmi, znamo to izkoristiti. Če smo do nekoga prijazni, bo tudi on prijazen, gotovo te bo težje nadrl. Premalo izkoriščamo to, da imamo zelo veliko sposobnost, da s štiridesetimi mimičnimi obraznimi mišicami spreminjamo izraze ter da imajo možgani zmožnost, da znajo že iz majhnih premikov na obrazu razbrati človekovo razpoloženje.
Neverbalna komunikacija je zelo močna, besede so le majhen delež celote. Zato so mediji, recimo televizija, tako močni, ker ti zraven dajo še toliko tega. Že fotografija k enemu tekstu lahko veliko doda. Težje je napisati močno zgodbo, kot za National Geografic narediti reportažo z dobrimi fotografijami.
Človek si sliko ustvari tudi sam na podlagi teksta. To je tudi sposobnost, ki jo malo izgubljamo. Včasih, ko smo veliko brali, smo si ustvarjali svoj svet, zdaj pa to malo zaviramo, ker vse dobimo postreženo na krožniku in s tem človeku na neki način omejujemo njegovo domišljijo, kar je slabo. Mediji ti natančno napišejo, kako je kaj videti, zato si je težje po svoje interpretirati. Če pa bereš knjigo, se ti svet odpira po svoje. Zato je za otroke zelo pomembno prav branje knjig, pravljic, kar je dosti bolje, kot da gledajo le risanke. Če mu prebereš o zmaju, bo videl svet povsem drugače, kot če bo videl zmaja v risanki."
Mona Liza
"Če pogledamo sliko, je od daleč Mona Liza, od blizu pa so sukanci. Predstavlja sposobnosti možganov, ki znajo sestaviti celosten občutek iz majhnih koščkov. Možgani znajo tudi nekaj, kar je relativno zabrisano, skupaj s spominom razbrati, po drugi strani pa so zelo specializirani za prepoznavanje obrazov, saj imamo prav dele možganov, ki se ukvarjajo s tem. Ko prepoznaš obraz, se ti ta takoj poveže s spominom, na kaj vse te spomni določen obraz."
Evolucija možganov
"Kar se mi tu zdi zanimivo, je, da imajo zelo primitivni organizmi, recimo vodni polžek ali črvički, le 300 živčnih celic, ki so med sabo povezane. To živčevje zmore poiskati svetlobo, hrano, se razmnoževati, koordinirati veliko stvari. Ko iz 300 celic naredimo 100 milijard celic, to postane bolj kompleksno. Razvoj možganov je šel približno tako, da so se možgani že pri plazilcih začeli razvijati, potem pa se je dodajalo, kot bi imeli hišo ali garsonjero in bi dozidavali. Kar je mogoče slabše, kot če bi garsonjero podrl in sezidal stolpnico, po drugi strani pa osnovne stvari ostanejo, kot bi nadgrajeval računalniški program.
Vprašanje je, kaj je boljše. Možgani so pač tako narejeni, da so se nadgrajevali, in imamo v svoji globini še vedno del, ki je narejen kot pri kuščarju, kjer so osnovna čustva, nagon ... Včasih je to lahko tudi slabo, ker gre za nagone, ki nas vodijo, in jih moramo velikokrat s svojimi miselnimi funkcijami zelo zavirati. Včasih se ne obnašamo tako, kot bi si plazilski možgani želeli. V resnici se želimo dobro počutiti, kaj dobrega pojesti, ležati na soncu, brati, se spolno razmnoževati in imeti lepo, kar je po plazilskih željah.
Ljudje smo si zakomplicirali življenje, recimo že pri spolnosti ni kar tako, da bi rekel, jaz bi se pa malo razmnožil, saj je kup stvari, ki so jih možgani z razvojem začeli zavirati. Tako so čustva pri človeku globoka približno kot pri nižjih vrstah, smo pa blazno nadgradili razum in znamo zavirati, načrtovati. Včasih le premalo poudarjamo, da ves čas uporabljamo oboje, čustva in razum. Kakšnim se zdi, da so bolj razumski, ampak je v resnici od zadaj vedno veliko čustev, tudi pri nekaterih zelo racionalnih stvareh. Recimo pri raziskovanju je zraven vedno še čustvena motivacija, saj si raziskovalec želi, da bi bil uspešen, ker se potem dobro počuti.
Po drugi strani pa nekaj zelo emocionalnega, kot je umetnost, ustvarjanje glasbe, terja tudi veliko racionalnega, in ni le to, kako bo nekaj zaigral. Včasih je zraven prav veliko matematike. Ni tako, da bi nekdo bil le razumski in nič čustven."
Sinapse
"Sinapse so povezave v možganih – dve živčni celici se stikata tako, da po enem kablu pride impulz, se priklopi na celico in potuje naprej. Vmes se molekule živčnih prenašalcev – nevrotransmiterjev – priklopijo, recimo dopamin, ki pa ga pri parkinsonovi bolezni in številnih psihiatričnih boleznih primanjkuje, enako kot seratonina pri depresiji. Zato se te bolezni poskuša zdraviti z zdravili, ki pomagajo te molekule nekako aktivirati ali zaustaviti, da se manj razgrajujejo. Pri parkinsonovi bolezni nadomeščaš dopamin z zunanjo snovjo, ki je podobna tej, ki propada.
Že tretjina ljudi ima posredno ali neposredno nekoga v družini s kakšno boleznijo v povezavi z možgani. Za preostale bolezni vemo že dolga desetletja, glede možganov pa se nismo zavedali, da je marsikatera bolezen prav bolezen možganov, kot so psihiatrične bolezni. Včasih je človek rekel psihično obolenje, kar spada med bolezni možganov, kot tudi depresija in anksioznosti, ki so bolezni, na katere močno vplivajo družbene spremembe.
Za vse več bolezni možganov je eden od razlogov staranje prebivalstva, gre predvsem za bolezni, ki jim rečemo neodegerativne, saj nastajajo z leti. Druga stvar pa so psihične bolezni, ki nastajajo pod psihičnim vplivom, ki ga povzroča družbena situacija. Ker gre med drugim tudi za ogromen strošek za družbo, je nujno, da pride do vsakega človeka, do družbe, da se zna družba temu primerno odzvati. Kot nevrolog v dežurni službi opažam vsako leto več starih ljudi, ki nimajo možnosti, da bi dobili nego."
Kiki in BooBA
"Skoraj 100 odstotkov ljudi bo Kiki spoznala za Kiki in Booba za Booba. Kiki je na videz oster, tudi po posluhu tako deluje, zato tudi paše skupaj s svojim poimenovanjem. Kiki in Booba vsi dojamemo na isti način. Razen avtistični ljudje, pri katerih je to dojemanje razpolovljeno. Kaže, da različne informacije drugače povezujejo. Nam pa je, neodvisno od jezika, dežele, vse takoj jasno, kar so ugotovili z eksperimentom v začetku osemdesetih."
Dojemanje
"Nekateri imajo sinestezije – hkratni doživljajo in glasbo dojemajo kot barve. Gre za spremenjene možgane, kar ni bolezen. To so lahko tudi prednosti, recimo pri skladatelju ali pri spominu, saj nekateri ljudje vidijo neko številko kot prijazno, kar pomaga, da si jo bolje zapomnijo.
Gre za asociacije s tem, da je to pri nekaterih na zelo osnovnem nivoju, da enostavno slišijo določen ton, ki ga čutijo kot rdečo barvo. To so ljudje, ki imajo dodatne sposobnosti in bi lahko napisali simfonijo, vprašanje pa je, kako bo nekdo, ki nima tega občutka, doživljal simfonijo, ker mu je lahko dolgočasna, saj sliši le določene tone brez barv."
Subkorteks
Kadar gledamo možgane, vidimo tisti nagubani del možganov, subkorteksa, ki je v globini, pa se nikoli ne vidi – to je možgansko deblo s pecljem, ki sega v hrbtenjačo, prek katerega poteka komunikacija s telesom. Subkorteks ima kup funkcij, od čustvenih do motoričnih ali proceduralnega učenja – to so vožnja kolesa, avtomobila, plavanje ... Pri demenci je ta del zelo pozno prizadet, človek je lahko zelo pozabljiv, pa bo še vedno zelo dobro obvladal določene spretnosti, celo vožnjo avtomobila in kolesa."
Razvoj možganov
"Vsako minuto, ko otrok v maternici raste, nastane pol milijona novih nevronov. V treh mesecih ploda se razvije približno 100 milijard celic, se pravi pol milijona celic na minuto. Ko se otrok rodi, ima vse celice in glavni proces v prvih letih življenja je, da se te celice prav povežejo, oziroma da povezave, ki so se vzpostavile, razpadejo, ostanejo pomembne in se tiste, ki niso pomembne, umaknejo, kar se dogaja v interakciji z okoljem. To se začne dogajati, ko je otrok še v maternici, ko sliši materin glas, potem pa v prvih treh letih, ko se otrok iz nekoga, ki malo miga, joka, je in pije, spremeni v nekoga, ki že zna govoriti in hoditi.
Dvo- ali triletni otrok ima že toliko sposobnosti, da recimo pri igri spomin zlahka premaga odraslega. Medtem ko možgani zorijo, jim je treba dajati dobre impulze. Zanimivi so tudi najstniški možgani, sicer pa se ti razvijajo še dolgo, tam do tridesetega leta ali še dve leti. Gre za čelni del, ki se najpozneje razvije in je tudi del, ki zavira čustveno obnašanje in skrbi za racionalno obnašanje. Ker pri najstnikih to ne 'štima', so impulzivni, eksperimentirajo, potem pa se človek umirja in postane dolgočasen. Nekateri pa puščajo impulzom prosto pot tudi pozneje."
Staranje
"Razen čudovitega sveta zdravih možganov je na razstavi prikazano tudi, kako hudo je, ko možgani zbolijo. Zdravi možgani pri 82 letih v primerjavi z bolnimi možgani pri 73 letih prikažejo, koliko več prostora je med vijugami bolnih možganov, ki postajajo dosti tanjše, se zmanjšujejo – atrofirajo. Gre za možgane z alzheimerjevo boleznijo. Ko se začne demenca, medicina ne vidi nič in posledično v začetku niti s slikanjem ne zna ugotoviti, za kaj gre, ko pa bolezen napreduje, je že prepozno.
Možgani dosežejo vrhunec med dvajsetim in tridesetim letom, potem se nalagajo le še izkušnje, čemur rečemo modrost. Ne znamo dovolj dobro izkoristiti starih ljudi, ki se zdaj relativno zgodaj upokojijo in imajo pred sabo še dvajset, trideset let ter izkušnje in modrost."
Spomin
"Človek si ne zapomni tako dobesedno kot računalnik, ker je človeški spomin večinoma narejen tako, da gre za približke. Prisotna je asociacija, ki se navezuje na nekaj, kar veš od prej, in je hkrati interpretacija tega. Čeprav si včasih moraš kaj zapomniti natančno, saj si recimo številk ne moreš kaj dosti interpretirati. Takrat si možgani lahko pomagajo s kakšnimi strategijami, recimo, da daš štiri številke skupaj in dobiš letnico, tako iz štirih informacij nastane ena številka. Fascinira me angleški pisatelj, sicer avtist, ki zna iz glave našteti 22 tisoč decimalk števila pi.
Gre za posebne sposobnosti, ki jih tudi znanost zelo težko razume. Očitno gre za spremenjeno delovanje možganov, verjetno ima zvezo s povezavami, ampak človek si težko predstavlja, kako si lahko nekdo zapomni toliko številk. Kaj je pri spominu pomembno? Tudi to, da znamo pozabljati. Če bi si vse, kar se zgodi, zapomnili, potem ne bi vedeli, kaj je pomembno in kaj ni. Je pa na srečo pri možganih drugače kot pri računalniku, ker nimajo limita. Recimo pri sebi opažam, ker sem se moral veliko učiti in brati, da ni to, da bi šlo vedno manj noter, ampak razviješ sistem, da lažje dodaš še nekaj novega. To je v nasprotju z računalnikom. Ko je disk poln, moraš dati nekaj ven, da daš lahko nekaj noter."
Možgani in prihodnost
"Razstava kaže nekaj stvari, ki se raziskovalno že uporabljajo in jih bomo v naslednjih desetletjih mogoče uporabljali. Recimo direktno merjenje možganskih aktivnosti med operacijo, ko lahko natančno ugotoviš, v katerem delu možganov se kaj dogaja. To je eden od načinov, da nekomu, ki ima določeno poškodbo, omogočiš, da z mislimi premika roko, kar bo najbrž ena od možnosti v prihodnosti. Gre za to, da človeku daš smisel življenja, ki je sicer drugačen, kot ga imamo mi, ampak vseeno.
Precej najstnikov itak ne dela drugega, kot da so pri miru in na internetu, in če nekomu, ki je izgubil sposobnost gibanja, daš vsaj to možnost, da je lahko cele dneve na internetu s prijatelji, je to že zelo veliko. Veliko se dela tudi raziskav, da bi se dalo čim prej ugotoviti alzheimerjevo bolezen, vzporedno s tem se iščejo načini, kako bi jo ustavili. Nič ne pomaga, če bolezen odkrijejo pravočasno, če zdravil ni."
Pripravila: Suzana Golubov
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?