Moje prvo leto na kolidžu.
Bila sem sama v sobi v študentskem domu in ravno pojedla kup sladkarij. Nato sem bruhala. In se po tem počutila odlično. Pomislila sem, da sem pravkar odkrila novo orodje, način, kako preprečiti, da bi pridobivala težo. A je to orodje zelo hitro prevladalo.
Drugič je bilo dva dni za tem. Nato kmalu po vsakem obroku. Postala sem zasvojena s številko na tehtnici. In popolnoma izgubila nadzor. Ves čas sem bila omotična in depresivna. Nisem se mogla več osredotočiti na študij ali iti ven s prijatelji.
Pet mesecev. Za toliko časa sem izgubila nadzor.
Potem sem končno poiskala pomoč. Začela sem govoriti o tem. Pogosteje kot sem govorila o tem, več nadzora sem spet imela.
V trenutku, ko tega nisem več skrivala, je moja težava izgubila moč. Zdaj se počutim veliko bolje, a okrevanje se nadaljuje.
Pred nekaj tedni sem imela relaps. Bilo je prvič po več mesecih. Kljub temu, da sem bila razočarana, sem se opomnila, da to ne pomeni konec sveta. Napredek, na katerem sem delala zadnja 4 leta, ni izgubljen. Le optimistična moram ostati. In še naprej govoriti o tem.
Prirejeno po Humans of New York
Z bulimijo se v zahodnem svetu srečuje vse več ljudi.
Kljub temu ljudje premalo govorimo o tem in drugih stiskah. Vsak misli, da so drugi popolnejši in da nimajo problemov.
Kaj vodi v bulimijo?
Gre za kompleksno motnjo in njeni simptomi pomenijo končno združitev treh vrst dejavnikov:
- genetskih,
- sociološko-kulturoloških in
- družinskih.
Z bulimijo se spopadajo tako ženske kot moški, med sprožilce pa spadajo me drugim: iskanje popolnega, občutek, da oseba nima nadzora nad lastnim življenjem, družinski konflikti, razveza ali ločitev staršev, neuspeh v šoli ali službi, prekinitev čustvenih odnosov, lahko je tudi posledica spolne zlorabe ali sprememba življenjskega okolja.
Kako pomagati?
Bulimično osebo lahko prepoznamo zgolj po naključju ali če nam oseba sama zaupa svojo stisko. V nasprotnem primeru je to zelo težko, kajti v javnosti se vedejo kot popolnoma zdrave osebe. Prav tako se hrani ne izogibajo vedno, ko so v družbi.
Zato j ozdravitev odvisna predvsem od odločnosti in vztrajnosti obolelega.
Bulimične osebe morajo same pokazati, da pomoč potrebujejo, si je želijo in so pripravljene na spremembe. Vsaka tuja pomoč, ponujena ali vsiljena, bo zanje brezpredmetna. Svojci lahko največ pomagajo s tem, da oboleli osebi stojijo ob strani in ji dajo vedeti, da ji bodo vedno na voljo.
Pevka Anja Baš se je z bulimijo spopadala deset let.
Svojo zgodbo o padcu na najnižjo točko v življenju je opisala v knjigi Lačna življenja, ker je želela mladim bralcem dati občutek, da jih nekdo razume.
Njeno zgodbo si lahko preberete na povezavi Neusmiljen boj z bulimijo: Ko sreče ni od nikoder
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
