Parkinsonova bolezen je relativno pogosta možganska bolezen, za katero običajno zbolijo ljudje po 60. letu starosti.
Za to težko in kronično obolenje so značilne predvsem težave pri gibanju, znane kot motorični simptomi, bolnike pa prav tako izčrpajo številni nemotorični simptomi, med katerimi so tudi motnje spanja, bolečine, depresija in motnje višjih duševnih funkcij.
"Vzroki bolezni niso povsem jasni, vsekakor pa veliko prispevajo genetski dejavniki in vplivi okolja," je na novinarski konferenci ob svetovnem dnevu parkinsonove bolezni povedal prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC Ljubljana.
"Na samem začetku je značilno tresenje okončin, predvsem rok v mirovanju. Svojci običajno prvi opazijo, da je z bolnikom nekaj narobe in ga na to opozorijo," je pojasnil prof. dr. Pirtošek.
Težave z gibanjem se najprej pojavijo na enem udu in se pozneje razširijo na druge okončine. Bolezen je dedna le v redkih primerih, in čeprav je neozdravljiva, lahko ob zgodnji diagnozi in pravilnem zdravljenju napredovanje bolezni upočasnimo ter bolniku omogočimo bolj kakovostno življenje.
Parkinsonova bolezen skoraj enakovredno prizadene tako moške kot ženske in je pogostejša pri starejših ljudeh. Ni pogojena ne socialno, ne etnično, ne ekonomsko, ne geografsko.
"Statistike kažejo, da je na svetu že 6,3 milijona obolelih, medtem ko se v Evropi ta številka vrti okrog 1,2 milijona. V Sloveniji za parkinsonovo boleznijo trpi približno pet tisoč ljudi," je povedal prof. dr. Pirtošek.
Po številu obolelih je parkinsonova bolezen druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, takoj za alzheimerjevo boleznijo. Običajno ljudje zbolijo po 60. letu starosti, vsakemu desetemu bolniku pa odkrijejo bolezen pred 50. letom starosti.
Značilni simptomi, povezani s parkinsonovo boleznijo
Tresavica/tresenje (tremor), mišična togost (rigidnost), upočasnjeno gibanje (bradikinezija) in izguba ravnotežja. Pri številnih bolnikih so prizadeti govor, obrazna mimika, telesna govorica in pisava.
Te simptome imenujemo motorični simptomi, s katerimi se je na začetku svoje bolezni srečal tudi Branko Šmid, ki se s parkinsonovo boleznijo bori že več kot 25 let.
"Sam sem opazil, da me nekaj zateguje pod desno lopatico, drugi pa so opazili, da ne spremljam hoje z desno roko," pove gospod Šmid in nadaljuje: "V tovarni, kjer sem delal, smo imeli tudi preventivne zdravstvene preglede. Takrat sem zdravnici omenil, da se mi ob razburjenju začne tresti desna roka in da imam tudi vedno bolj nazobčano pisavo."
Nekaj let pozneje je prof. dr. Pirtošek gospodu Šmidu svetoval, naj odnese svoje šolske zvezke grafologu. Ta je ugotovil, da so se mu prvi znaki bolezni začeli kazati že pri 12 letih.
Motorični simptomi so od bolnika do bolnika različni, običajno pa jih spremljajo tudi nemotorični simptomi, ki v zadnjem času kot pomembna značilnost bolezenskega stanja vse bolj prihajajo v ospredje.
Zdravljenje do konca življenja
Pri nekaterih bolnikih traja več let, preden se bolezen razvije, medtem ko pri drugih napreduje hitreje.
"V začetnih fazah zdravljenja bolnikom predpisujemo skupino zdravil, ki pomaga ublažiti simptome. Imenujemo jih dopaminski agonisti. Od teh je najnovejši rotigotin v obližu. Po nekaj letih dopaminski agonisti niso več dovolj učinkoviti v monoterapiji, zato začnemo dodajati učinkovitejšo levodopo," pojasni doc. dr. Maja Trošt. Branko Šmid je povedal, da je brez zdravil skoraj popolnoma nepokreten.
"Nemogoče je hoditi. Vse skupaj je videti tako, da noge vlečem za sabo. Zdravila res pomagajo, čeprav imajo neprijetne stranske učinke," svoje izkušnje opisuje gospod Šmid.
Obravnava bolnikov terja celosten pristop
Nevrolog bo za bolnika vedno poskušal najti najustreznejšo in optimalno terapijo zdravljenja bolezni.
Strokovnjaki pri tem poudarjajo timsko obravnavo bolnika. Običajno takšne time sestavljajo nevrolog, medicinska sestra, specializirana za področje parkinsonizma (MSSP), psihiater, socialna delavka, fizioterapevtka, delovna terapevtka, psihologinja, farmakologinja, logopedinja, po potrebi genetik, gastroenterolog in dietetik.
Svoje delo v multidisciplinarnem timu v okviru Centra za ekstrapiramidne bolezni je opisala Lidija Ocepek, dipl. m. s., specializirana za področje parkinsonizma, sicer pa glavna medicinska sestra Kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC Ljubljana.
"Najprej preverim, kako je bolnik sprejel diagnozo in njegov odziv na uvedeno terapijo. Nato z bolnikom in svojci vzpostavim pristen odnos. Sledi stopenjsko izobraževanje bolnika o bolezni, možnih komplikacijah pri terapiji in učinkih zdravil. Aktivno sodelujem z nevrologom ter organiziram redne ambulante, kjer preverjam tehnično pravilnost izvajanja terapije v kombinaciji z zdravili in spremljam motorične in nemotorične učinke tako zdravil kot bolezni same," je povedala Lidija Ocepek in še doda, da njeno delo vključuje tudi sodelovanje z družinskim zdravnikom, farmacevtskimi družbami, servisnimi službami, študenti in društvom Trepetlika.
James Parkinson
Bolezen je ime dobila po londonskem zdravniku Jamesu Parkinsonu (1755–1824), ki je v svoji publikaciji Esej o tresoči paralizi prvi opisal tovrstno bolezensko stanje.
Povzroča ga uničenje živčnih celic v delu možganov, ki proizvajajo živčni prenašalec dopamin. Podoben propad celic se zgodi s staranjem, pri parkinsonovi bolezni pa je ta proces veliko hitrejši.
Iz revije Lisa
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?