Slovenija spada med države, kjer je visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prinašajo klopi. Pri nas je daleč najpogostejša lymska borelioza, sledi pa ji klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem.
Iymska borelioza
Lani je število obolelih za lymsko boreliozo in klopnim meningoencefalitisom občutno naraslo, zato strokovnjaki opozarjajo na previdnostne ukrepe, saj s toplejšim vremenom postajajo klopi aktivnejši, s tem pa se poveča verjetnost okužb, ki lahko resno ogrozijo naše zdravje. Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najpogostejša bolezen, ki jo prenašajo klopi. Razširjena je po vsej Sloveniji. Povzročajo jo bakterije, ki se imenujejo borelije.
Letno pri nas zabeležimo od pet do šest tisoč novih primerov bolezni in smo glede na incidenco, ki v nekaterih letih preseže 300 bolnikov na 100.000 prebivalcev, najbolj ogrožena populacija v svetu. Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Z ustreznim načinom življenja, primerno zaščito z oblačili in repelenti ter s čimprejšnjo odstranitvijo prisesanih klopov lahko možnost okužbe pomembno zmanjšamo.
Bolezen se običajno začne z rdečino, ki se pojavi nekaj dni do tednov po vbodu klopa, se počasi širi, na sredini bledi in dobi sliko obroča. Kožne spremembe trajajo nekaj tednov do mesecev. Že med kožnimi spremembami ali v prvih mesecih po izginitvi se lahko pojavi prizadetost živčevja, sklepov ali srca. Lymsko boreliozo zdravimo z antibiotiki. Zdravljenje je zelo uspešno in enostavno zgodaj v poteku bolezni, nekoliko bolj zapleteno pa pri zastaranih oblikah bolezni, ki pa so redke.
Klopni menigoencefalitis
Klopni menigoencefalitis je resno virusno obolenje osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa. Prva faza bolezni se začne približno teden dni po vbodu klopa s slabim počutjem, bolečinami v mišicah, glavobolom in vročino. Pri večini bolnikov se po vmesnem izboljšanju, ki traja od nekaj dni pa do treh tednov, pojavi druga faza bolezni, ki se kaže z visoko temperaturo, močnim glavobolom, slabostjo, bruhanjem, tresenjem rok in jezika, včasih z motnjami zavesti in zbranosti.
Pri 5 do 10 odstotkih bolnikov se pojavijo ohromitve, približno 1 odstotek obolelih umre. Bolezen lahko pusti trajne posledice, med katere spadajo glavoboli, vrtoglavice, motnje sluha, zmanjšana sposobnost koncentracije, depresija in motnje razpoloženja, motnje v delovanju avtonomnega živčevja in ohromitve. Bolezen v veliki večini primerov zahteva hospitalizacijo in lahko močno vpliva na kakovost življenja tudi po okrevanju.
Slovenija spada med endemska področja in se glede na pogostost klopnega meningoencefalitisa uvršča v sam vrh evropskih držav. Klopi, okuženi z virusom klopnega meningoencefalitisa, so razširjeni skoraj po vsej Sloveniji. Strokovnjaki opozarjajo, da je glede na možnost okužb in razširjenost klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji, cepljenih še vedno premalo ljudi.
Redkejša bolezen, ki jo prenašajo klopi pri nas, je humana granulocitna anaplazmoza (včasih so jo imenovali erlihioza). Bolezenske težave so dokaj podobne tistim v zgodnjem obdobju klopnega meningoencefalitisa, v ospredju so povišana telesna temperatura, glavobol ter hude bolečine v sklepih in mišicah. Tudi proti tej bolezni se ne moremo zaščititi s cepljenjem, zdravimo pa jo z antibiotikom.
Prof. dr. Franc Strle, dr. med., predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, poudarja:
"Bolezni, ki jih prenašajo klopi, so pri nas pogoste. Z začetkom toplejšega obdobja se verjetnost okužb poveča, zato strokovnjaki opozarjamo na primerno zaščito. Lymsko boreliozo zdravimo z antibiotiki, cepiva proti tej bolezni za ljudi ni. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zgodnjega odkritja bolezni.
Bolnike s klopnim meningoencefalitisom zdravimo simptomatsko, kar pomeni, da zgolj lajšamo posamezne simptome bolezni. Se pa lahko pred klopnim meningoencefalitisom učinkovito zaščitimo s cepljenjem. Zaradi teže bolezni, bolnišničnega zdravljenja in včasih dolgotrajne rehabilitacije pomeni klopni meningoencefalitis številne neprijetnosti in včasih tudi stiske za pacienta, pa tudi veliko finančno breme. Pomembno je opozoriti, da je v Sloveniji bolezni, ki jih prenašajo klopi, resnično veliko."
Dr. Marta Grgič Vitek, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje opozarja:
"Kljub naraščajočemu številu porabljenih odmerkov cepiva proti klopnemu meningoencefalitisu, v zadnjih letih delež cepljenih proti tej bolezni v Sloveniji še vedno zelo nizek. Pri nas se, žal, še vedno premalo ljudi odloča za cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu, kljub težkemu poteku te bolezni.
Podatki za leto 2007 kažejo, da je najmanj en odmerek prejelo le približno 12 odstotkov prebivalcev, na podlagi ocene, ki je bila leta 2011 narejena na podlagi podatkov poročil o izvajanju cepljenja pa ocenjujemo, da se cepi 6,5 odstotka prebivalcev. V Avstriji, ki ima podobno razširjenost povzročitelja bolezni kot pri nas, so z zelo odmevno promocijo uspeli zvišati delež cepljenih s 6 odstotkov v letu 1980 na več kot 80 odstotkov v zadnjih letih, hkrati pa se je močno znižalo število zbolelih. Primer priča tudi o nujnosti izvajanja kampanj, ki so namenjene ozaveščanju splošne javnosti in bi jih morali uporabiti tudi pri nas."
Prof. dr. Tatjana Avšič Županc, uni. dipl. biol., z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo opozarja:
"Pri diagnostiki klopnega meningoencefalitisa je pomembno vedeti, ali se je bolnik zadrževal na endemskem področju ter ali se spominja vboda klopa pred pojavom simptomov oziroma ali je užival nepasterizirano mleko in mlečne izdelke.
Okužbo z virusom klopnega meningoencefalitisa lahko zanesljivo potrdimo le z mikrobiološkimi metodami, saj so klinični znaki bolezni pogosto nezadostni za postavitev diagnoze. Diagnosticiramo jo posredno z ugotavljanjem specifičnih protiteles. V literaturi je sicer opisanih več primerov izbruhov okužbe z virusom klopnega meningoencefalitisa v Evropi, ki so bile posledice zaužitja surovega mleka, vendar pa smo v Sloveniji prvi, ki smo izbruh tudi dokazali."
Cepljenja
Priporočljivo je, da se cepljenje opravi še pred aktivnostjo klopov, torej pred začetkom toplejšega obdobja. Drugi odmerek osnovnega cepljenja sledi prvemu v obdobju enega meseca, tretji odmerek pa čez 5 do 12 mesecev. Prvi poživitveni odmerek je potreben čez tri leta, najpozneje pa na pet let, da se ohrani ustrezen nivo zaščite. Cepljenje se lahko opravi na območnih zavodih za zdravstveno varstvo in pri izbranih zdravnikih.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?