Voda je nepogrešljiv del življenja in sestavlja kar 66 % človeškega telesa. Teče skozi kri, prisotna je v celicah, pa tudi vsepovsod vmes. Ves čas zapušča telo, med drugim skozi potenje, uriniranje, izločanje blata ali izdihnjeni zrak. Ključno je, da izgubljene zaloge nadomestimo, a z rehidracijo lahko tudi pretiravamo. Usodno predoziranje z vodo resnično obstaja.
Pretiravanje pri rehidraciji je še posebej značilno pri vzdržljivostnih športnikih. Študija v reviji New England Journal of Medicine iz leta 2005 je ugotovila, da skoraj šestina maratoncev doseže določeno stopnjo hiponatremije oziroma redčenja krvi, ki ga povzroča prekomerno pitje vode.
Hiponatremija, beseda, ki je skovana iz latinskega in grškega besednega korena, dobesedno pomeni 'premalo soli v krvi'. V konkretnih količinah to pomeni koncentracijo sodija v krvi, ki je manjša od 135 milimolov na liter, to je približno 12 mililitrov na 3,5-4 litre vode, normalna koncentracija pa se giblje nekje med 135 in 145 milimoli na liter.
Hujši primeri hiponatremije lahko privedejo do zastrupitve z vodo, bolezni, katere simptomi vključujejo glavobol, utrujenost, slabost, bruhanje, pogosto uriniranje in psihično zmedenost.
Pri ljudeh ledvice količino vode, soli in ostalih raztopin, ki zapuščajo telo, nadzorujejo tako, da filtrirajo kri skozi milijone zavitih cevčic. Ko človek v kratkem času spije preveč vode, je ledvice ne morejo dovolj hitro izločiti in kri postane zasičena z vodo. Ker jo vleče v predele, kjer je koncentracija soli in raztopin višja, odvečna voda zapusti kri in vstopi v celice, ki se zaradi tega napihnejo kot baloni.
Večina celic se lahko razteza, ker jih obkroža gibljivo tkivo, npr. maščoba in mišice, a za nevrone to ne velja. »Možganske celice so tesno pospravljene v okoreli koščeni kletki, v lobanji, ta prostor pa si delijo še s krvjo in možgansko-hrbtenično tekočino,« pojasnjuje Wolfgang Liedtke, klinični nevrolog iz Medicinskega centra Univerze Duke. »V lobanji praktično ni prostora za raztezanje in otekanje,« pravi. Zato je možganski edem ali oteklina lahko katastrofalna.
»Hitra in resna oblika hiponatremije povzroči, da voda vdre v možganske celice, to pa vodi v otekanje možganov, kar se odraža v napadih, komi, prenehanju dihanja, herniaciji možganskega debla in smrti,« pojasni M. Amin Arnaout, vodja oddelka za nevrologijo v Splošni bolnišnici Massachusetts in Harvardski medicinski fakulteti.
Od kod ljudem ideja, da je goltanje ogromnih količin vode zdravo?
Pred leti se je Heinz Valtin, specialist za ledvice z medicinske fakultete v Dartmouthu odločil raziskati, če splošno priporočilo, da naj bi na dan spili osem 236-mililitrskih kozarcev vode na dan, zdrži znanstveno kritiko.
Ko je predelal strokovno literaturo, je prišel do zaključka, da nobena znanstvena študija ni potrdila priporočila 'osmih kozarcev' (pri zdravih odraslih osebah, ki živijo v zmernih temperaturah in malo telovadijo).
Še več, zaužitje tolikšne ali večje količine naj bi bilo »škodljivo, tako zaradi potencialno nevarne hiponatremije in izpostavljenosti strupom kot tudi zaradi vzbujanja krivde, da ne pijemo dovolj,« je leta 2002 zapisal v svoji oceni za revijo American Journal of Physiology-Regulatory, Integrative and Comparative Physiology.
»Odkar je svoja odkritja objavil,« pravi Valtin, »ni še nobeno znanstveno poročilo v strokovni publikaciji ponudilo protiargumentov.«
»Večina primerov zastrupitve z vodo ni posledica zgolj prekomernega pitja vode,« pravi Joseph Verbalis, predstojnik v Univerzitetnem medicinskem centru Georgetown. »Ponavadi gre za kombinacijo prekomernega zaužitja vode in povečanega izločanja vazopresina (imenovanega tudi antidiuretični hormon),« pojasnjuje. Proizvaja ga hipotalamus, v kri ga izloča posteriorna hipofiza, sam vazopresin pa ledvicam daje navodila za shranjevanje vode. Njegovo izločanje se povečuje pri fizičnem stresu – npr. med maratonom – in lahko povzroči, da telo shranjuje vodo tudi v primeru, da človek zaužije prekomerno količino.
»Na vsako uro lahko zdrave ledvice v mirovanju izločijo od 800 do 1000 mililitrov oziroma od 0,21 do 0,26 galon vode, kar pomeni, da lahko človek spije od 800 do 1000 mililitrov vode na uro, ne da bi občutil pridobljeno količino vode,« pojasnjuje Verbalis.
»Če ista oseba teče na maratonu, pa bo stres ob tej situaciji dvignil raven vazopresina, kar bo ledvicam sposobnost izločanja zmanjšalo celo na 100 mililitrov na uro. Pitje od 800 do 1000 mililitrov vode na uro lahko v teh pogojih privede do povečane količine vode, celo ob precejšnjem potenju,« pravi.
Med telovadbo »moramo vodo piti sorazmerno s potenjem«, kar vključuje tudi športne pijače, ki tudi lahko povzročijo hiponatremijo, kadar jih uživamo prekomerno,« svetuje Verbalis.
»Če s potenjem izgubite 500 mililitrov vode na uro, je morate prav toliko tudi spiti.«
Meriti vodo, izgubljeno s potenjem, pa ni lahko. Kako lahko tekač na maratonu oziroma kdorkoli sploh ugotovi, koliko vode mora spiti?
»Če ste zdravi in če se vaš barometer za žejo še ni pokvaril s starostjo ali z zdravili, ki spreminjajo zaznavo, potem pijte, ko ste žejni.«
Vir: www.scientificamerican.com
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?