Zaradi infarkta umre vsak tretji Slovenec ali Slovenka. Dejavniki tveganja so: nezdrav življenjski slog, zvišan krvni tlak, povečane vrednosti krvnega sladkorja, čezmerna telesna teža in debelost ter povečane vrednosti krvnih maščob, zlasti holesterola.
O holesterolu ali krvnih maščobah je že toliko napisanega, boste rekli. Kaj je novega?
Začnimo s tem, da je holesterol za naše telo nujen, preprosto potrebujemo ga. Druga stvar, ki vzbuja skrb, je, da ima povišan holesterol dve tretjini odraslih Slovencev. Kako je to možno, ko pa o holesterolu vemo vse?
»Kaj ima psihiater s holesterolom? Razen tega, da ga ima v celičnih membranah ...«
»Župan Mestne občine Kranj Damijan Perne je imel na začetku tega tedna blažji srčni infarkt.« Tako se je leta 2008 glasilo sporočilo iz kabineta tedanjega kranjskega župana. Zapisal je še: »V prihodnje bom moral biti bolj previden s svojim zdravjem.«
Damijan Perne je psihiater, zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Begunje, ki zdravi bolnike po miokardnem infarktu. Je tudi bolnik, ki je pri svojih 40 letih doživel miokardni infarkt. »Šel sem čez vse faze bolezni,« pripoveduje. »Kaj se dogaja v človeku, ki doživi infarkt?« »V nekem zelo kratkem časovnem obdobju se ti življenje obrne na glavo, zavedaš se, da si zbolel za hudo boleznijo. Potem se začneš soočati z vsemi stvarmi, za katere si kar naenkrat prikrajšan. Zaradi bolezni, seveda.« Življenje mu je teklo kot po maslu, bil je uspešen, po infarktu pa nešteta vprašanja. Bom še sposoben zaslužiti za preživetje, bom lahko preživljal družino? Bom še lahko skrbel zase? Kako bodo name gledali doma? »To so povsem razumljiva vprašanja, ki si jih bolniki ob spoznanju, da so zboleli za tako hudo boleznijo, postavljajo. Bolniki gredo čez celo paleto čustvenih odzivov.« Najprej je to obdobje zanikanja in oklevanja, ko nerazumno dolgo nikogar ne prosijo za pomoč. Ko dobijo pomoč, ko gredo čez diagnostične postopke in se začne zdravljenje, so na eni strani zaskrbljeni, na drugi pa se pojavi obdobje evforije, češ, zdaj je vse v redu. »To je obdobje, dobro sem jo odnesel, marsikdo je umrl, jaz sem pa preživel. A potem sledi spet faza zanikanja, od tu pa pogosto izhaja nesodelovanje pri zdravljenju.« Zdravnikova vloga je, da bolnika seznani z vsem, kar bolezen prinese. In to po navadi pomeni ogromno NE-jev, tega ne smeš, onega ne smeš. »Prepovedi, česa vse ne smeš, se kar vrstijo. Ne smeš kaditi, piti alkohola, jesti mastne hrane ... Kar naenkrat se vprašaš, kaj ti sploh ostane od življenja.« Tu morda zdravniki lahko vplivajo, da se bodo bolniki drugače odzivali, je prepričan Perne. »Ko otroka postaviš na smuči, mu ne poveš, da si lahko zlomi nogo. Ali pa da ga bo zeblo. Ne poveš mu vsega slabega.« Bolnikom bi morali zato zdravniki najprej povedati manj slabo resnico, da denimo življenja ni kar konec, da ga bo treba spremeniti, živeti drugače, morda bolj kakovostno. »Šele potem pa udariti s prepovedmi. Prav tukaj je včasih srčika tega, da bolniki stopijo nazaj. Mislijo si, da tablete škodujejo jetrom. In jih potem ne jemljejo.« Živimo v dobi prebavljenih informacij, površnim podatkom verjamemo brez pomisleka, zato poziv zdravnikom: z bolniki se je treba pogovarjati o vsem, tudi o žgečkljivih temah, poudarja Perne, kot je seksualno življenje po infarktu.
Bolnik in zdravnik sta partnerja v procesu zdravljenja
Informacija o kronični bolezni bolnika pogosto psihično obremeni, lahko se pojavi strah, poslabša se razpoloženje. Bolezen od bolnika in njegovih družinskih članov pogosto zahteva veliko spremembo življenjskih navad, zaradi česar lahko dobijo občutek, da težav nimajo pod nadzorom, zato doživljajo nemoč. Razpoloženje bolnikov se lahko poslabša tudi zaradi občutkov krivde, če niso upoštevali zdravnikovih navodil ali pa so opustili zdrav način življenja.
Depresija je pogosta
»Če pri bolniku prepoznamo začetno depresivnost, anksioznost, tesnobo, ki je pogosta ... Bolniku moramo povedati, da se depresija razvije pri velikem odstotku bolnikov po miokardnem infarktu, da to ni nič nenavadnega, nič slabega in da mu bomo pomagali«, še pravi Perne. Ključne so torej prave informacije. Mitov o infarktu in holesterolu je veliko, zato je prav, da tiste, ki ne držijo, razbijemo. »Kaj je razlika med rastlinami in živalmi oziroma človekom? Rastline nimajo mišic, ne morejo se prosto gibati. Vsak, ki se želi gibati, mora imeti v celičnih membranah holesterol. Še več. Vsak, ki hoče imeti razvite možgane, mora imeti holesterol.« To je ena od zmot, mitov, ljudskih govoric, če želite. Eden od nesporazumov med strokovno in laično javnostjo, pravi prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za žilne bolezni v UKC Ljubljana. »Skratka, holesterol je obvezen!« Kje je torej težava? Problem so vrednosti holesterola nad dopustno mejo, takrat namreč postane eden največjih dejavnikov tveganja za pojav srčno žilnih zapletov, kot je denimo infarkt. »Slabi holesterol je tisti, ki kroži po krvi v kroglicah, ki imajo na površini beljakovine, v sredini pa lipidno jedro in po krvi prenašajo različne lipide. Če se holesterol zaleze v žilno steno, tam povzroča vnetje in aterosklerozo.« Ateroskleroza povzroči, da se žilna svetlina zoži ali celo zamaši. Ateroskleroza se lahko razvije kjerkoli v telesu, najpogostejša pa je v koronarnih žilah srca, kjer lahko povzroči srčni infarkt, v arterijah osrednjega živčnega sistema, kjer lahko povzroči možgansko kap, in v arterijah nog, kjer lahko povzroči odmrtje (gangreno) dela ali celo cele noge.
Potrebna je sprememba
Zdravljenje temelji na spremembi nezdravih življenjskih navad. Telesno nedejavnim se priporoča, da so vsaj 30 minut na dan telesno aktivni, kadilcem se seveda priporoča opustitev kajenja, čezmerno prehranjenim in debelim hujšanje. Pri številnih pa to ni dovolj, zlasti pri bolj ogroženih in pri bolnikih, pri katerih je ateroskleroza že znana (če so že doživeli srčni infarkt, imajo z ultrazvočno preiskavo dokazane aterosklerotične spremembe v žilah ipd.), zato jih je treba takoj začeti zdraviti tudi z zdravili. Temelj zdravljenja ostajajo statini, ki so eno od najbolj pogosto predpisanih zdravil in uspešno znižujejo holesterol.
Zaradi infarkta umre vsak tretji Slovenec ali Slovenka
Nezdrav življenjski slog, zvišan krvni tlak, povečane vrednosti krvnega sladkorja, čezmerna telesna teža in debelost ter povečane vrednosti krvnih maščob, zlasti holesterola, so dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni, ki so v Sloveniji še vedno najpogostejši vzrok smrti. Samo zaradi teh bolezni (srčnega infarkta, možganske kapi) umre več kot vsak tretji Slovenec oziroma Slovenka. Prepogosto gre za prezgodnjo smrt, ki bi jo lahko preprečili, če bi zmanjšali dejavnike tveganja. Marsikdo se ne zaveda, zakaj je povišan holesterol nevaren, in ne ve, kaj lahko naredi sam in kako mu lahko pomaga zdravnik. Na srečo lahko veliko naredimo sami z zdravim načinom življenja in zdravljenjem z zdravili, ki pa so učinkovita le, če jih jemljemo. »Smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni se spet povečuje, tako vsaj pravijo zadnji podatki iz leta 2014. Očitno se nevarnosti holesterola premalo zavedamo, zlasti to velja za mlajše,« opozarja prim. Matija Cevc, dr. med., s Kliničnega oddelka za žilne bolezni v UKC Ljubljana. »Najbolj kritični so tisti, ki imajo družinsko obliko motnje, ki je glavni dejavnik za prezgodnjo srčno-žilno bolezen. Takšni lahko srčni infarkt doživijo že veliko pred 50. letom starosti.« Vsak, ki ima v sorodstvu koga, ki se zdravi zaradi motnje pri presnavljanju maščob, ali koga, ki je zbolel zaradi srčno-žilne bolezni, naj gre na kontrolo ravni holesterola. »Če je povišan, naj se začne ustrezno zdraviti. Vemo, da s primernim zdravljenjem ti bolniki doživijo normalno starost.« Holesterol merijo tudi v Posvetovalnici Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije na Dalmatinovi ulici 10 v Ljubljani in na njihovih številnih akcijah po Sloveniji. Več informacij dobite na www.zasrce.si.
Besedilo: Maja Sodja, Fotografiji: Igor Zaplatil, Shutterstock
Članek je bil objavljen v reviji Jana.
- Preberite še: 20 nasvetov za srečno življenje 100-letnega gospoda
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?