Od poročnega potovanja Tine Stojković iz Srbije v Slovenijo je minilo kar precej let, tudi kar nekaj poklicev je zamenjala do upokojitve, a se še zdaj, ko je upokojena, ukvarja s cvetličarstvom in je nepogrešljiva na tržnici, kjer s svojo stojnico in venci že na daleč pade v oči.
Kako je Tina iz Srbije pristala v Sloveniji?
Tina: Imela sem razgledanega očeta, ki mi je dal ime po Tini Turner. V Srbiji ti, ko se rodiš, dajo dve imeni. Eno od mojih imen je Kristina, drugo Tina. V Sloveniji pa sem pristala, ko sva šla z možem na poročno potovanje v Slovenijo, ker nisva imela denarja za daljšo pot. Hodila sva po Ljubljani, si jo ogledovala, nakar sva prišla do napisa 'SCT tehnika'. Moža sem opozorila, da gre za gradbeno podjetje in greva vprašat, ali ga zaposlijo. Šla sem v svet za en teden, medtem ko mi je oče belil stanovanje v Nišu. Poklicala sem ga, da mu povem, da ostajam v Sloveniji. Moža pa so takoj zaposlili, saj so ravno potrebovali pripravnika za gradbenega delovodjo, kar je on bil.
Sta kar ostala v Ljubljani?
Tina: Sva, en teden sva spala pri Tišlerju, potem je mož v službi spoznal nekoga, ki mu je svetoval, da grem na tržnico k Bojani in rečem, da me je poslal Črnogorec. Bojana nama je našla stanovanje v Tacnu pod Šmarno goro. Dala sva predplačilo za dve leti in tam ostala 18 mesecev, nato pa kupila stanovanje na Gornjem trgu. Jasno, nisva imela dovolj denarja zanj. Začela sem delati v dveh službah, v Unitasu in pri zasebniku, kjer sem pomivala steklenice, točila pijačo in lepila etikete. Mož pa je prav tako hodil v službo in potem še na 'fuš'.
Pa je šlo?
Tina: Najprej sva si z možem kupila dve kolesi in se oba po službi vozila še na 'fuš'. Očetu pa sem telefonirala, da bom ostala v Ljubljani.
Kako se je odzval?
Tina: Bil je šokiran, že po sedmih dneh sta starša prišla v Ljubljano, da vidita, kaj se je zgodilo.
In kaj se je zgodilo, da sta z možem ostala v Ljubljani?
Tina: Bilo mi je všeč. Blizu sta Postojnska jama, Bled ... pa vse to zelenje, bilo mi je zelo lepo. Mož je v Srbiji že imel službo, ampak prepričala sem ga in nenačrtovano sva ostala. Greš na poročno potovanje in ostaneš! Hčerka se na ta račun rada poheca, češ da bi lahko šla še malo naprej, čez mejo in tam ostala. Midva pa sva ostala v Ljubljani in kupila stanovanje oziroma dala aro, ker nisva imela dovolj denarja. Zato sem poklicala očeta, da nama pošlje denar, če pa ga nima dovolj na zalogi, naj proda kravo.
Je prodal kravo?
Tina: Ni bilo potrebe za to, saj sem iz premožne družine.
Drži, da ljudem, ki kupujejo rože pri vas, raje daste kakšno rožo več, kot da zaračunate preveč?
Tina: Nisem skopuška. Ne moreš biti; pride stranka in hoče nekaj listkov lovora za v lonec. Privoščim ji, da da te tri lovorjeve listke v lonec, in ji jih dam. Skopuštvo ne pelje nikamor. Mama je bila enaka. Govorila je, če imaš, pomagaj ljudem. To se nekje vrne. Ne moreš gledati le nase.
Kako naj jem in me nekdo le gleda. Tega ne morem. Denar pride in gre, nič ne bom nesla s sabo v grob. V Srbiji imam lepo hišo, ampak moji možgani so v Sloveniji, srce pa sploh, in ne morem živeti v Srbiji, čeprav imam tam vse. Tu imam pokopanega sina. Tako tam ne zdržim dlje kot en teden, pa me imajo radi in mi vse dajo.
Kako pa ste pristali v Češnjicah pri Sostrem?
Tina: Imela sem prijateljico Mileno, pravzaprav je še živa. Živela je v Češnjicah in me povabila, da pridem pogledat. Možu sem predlagala, da zgradiva hišo v Češnjicah, in prosila brata, da mi pošlje franke, ker je takrat živel in delal v Švici.
Ste se preselili nazaj na vas?
Tina: Češnjica je deset kilometrov iz Ljubljane in še v gozdu sem. Imam čist zrak in dobre, krasne sosede.
Kako pa ste prišli do cvetličarstva in vrtnarstva?
Tina: Ob službi sem izvezla 200 gobelinov. Vezla sem zvečer, ob sobotah, nedeljah in praznikih, medtem ko je mož delal v Iraku, sin je bil v vojski in hčerka doma. Kaj sem lahko delala ob praznikih? Nisem imela drugih obveznosti in sem vezla. Ljubezen do rož sem odkrila, ko sem bila pred upokojitvijo. Pravzaprav sem rože sadila že pred 40 leti na morju, kjer imamo parcelo. Tudi v Ljubljani sem jih sadila, vedno sem imela rože.
Kako ste se znašli na tržnici?
Tina: Pred veliko nočjo smo obrezovali oljke na Primorskem, gospod Janez pa je za nami pobiral veje. Ni mi bilo jasno, zakaj jih potrebuje. Povedal je, da veje odnese na Žale in jih da neki ženski, da jih proda, on pa ima potem za gorivo. Na tržnico me je pripeljala Lidija in mi postavila klop. Bila je sobota, mož je šel na gradbišče, jaz pa na tržnico. Prodajala sem oljčne veje in dajala denar v vrečko. Veje sem prodala v dveh urah in šla domov. Doma so bili začudeni, ko sem prišla z vrečo denarja. Zaslužila sem več od svoje takratne plače. Tako sem pristala na tržnici.
Se dobro znajdete z vsemi temi rožami in vejami?
Tina: Ročna dela znam pa tudi zidala sem z možem. Nič mi ni težko, delam zase in svoje otroke. Pred upokojitvijo sem delala v kuhinji šole Janeza Levca. Že s staro mamo sem kot otrok delala venčke za veliko noč. V Srbiji je takrat delala vsa vas, starejše ženice in ženske srednjih let so z vnukinjami in hčerkami šle na njivo, kjer so nabirale različne trave. One so nabirale, otroci pa smo jih navezovali. Če te to zanima, dobiš idejo, kaj in kako.
Kaj vas zdaj vleče na tržnico, ko bi lahko bili doma in počivali?
Tina: Vlečejo me naročila. Ne bi prihajala na tržnico, če ne bi nič prodala in ne bi imela naročil. Domača dela pa opravim popoldne, spotoma.
Bi pogrešali tržnico, če ne bi prihajali?
Tina: Če ostanem doma, sem 'gotova'. Če nimam nič v rokah, sem živčna. Moram delati, delo me 'gor drži'. Šest let je minilo, odkar je umrl sin. Saj živim, govorim, ampak bolečina je ostala in ne bo minila. Imela sem čudovitega sina. Zdaj skrbim za vnuka. Na svetu sem bila že vse, nikoli pa nisem marala pokvarjenosti. Dokler lahko delam tu in doma, bom dela. Ležanje in temu podobne stvari ali to, da grem na plažo, mi ne gredo od rok. Odplavam, se posušim in grem raje na parcelo. Od ležanja nimam nič. Prejšnjo noč sem do pol dvanajstih lupila papriko. Danas jo moram vkuhati, da bo ajvar za vnuka. Če je treba, ne bom spala do jutra, da mu ga naredim.
Vam naslednji dan ni težko priti na tržnico?
Tina: Ni, saj sem že stara in ne potrebujem toliko spanja. Na tržnici pa, poleg tega, da delam vence in venčke ter šopke, rada s strankami tudi malo poklepetam.
Jim delite kakšne nasvete?
Tina: Povem jim, če me vprašajo.
Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley in osebni arhiv.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?