Kako vpliva pomanjkanje ljubeče odrasle osebe na razvoj možganov?

"V naravi ni treba biti popoln. Ne preživijo le najboljši, preživijo tisti, ki so dovolj dobri. Enako je pri starševstvu. Pomembno je, da smo dovolj dobri. Seveda se trudimo po svojih najboljših močeh, a kdaj enostavno ne zmoremo več. Takrat je pomembno, da smo iskreni in se ne pretvarjamo. Pokažemo, da smo utrujeni, žalostni. S tem otroku sporočamo, da je življenje tako: da ni ves čas idealno in da je nemogoče biti ves čas srečen."

Tina Bregant, dr. med., mlada raziskovalka, doktorska študentka nevropediatrije in specializantka pediatrije, ki dela na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Pediatrične klinike v Ljubljani, napol v šali pove, da moramo biti zelo pazljivi pri izbiri svojih staršev, saj nas geni pomembno določajo.

Kdaj se začne razvoj možganov?

Tina: Razvoj možganov se začne istočasno kot razvoj preostalih delov telesa – z oploditvijo. Začne se z eno samo oplojeno celico, ne glede na to, kako je pozneje razvoj kompleksen in kako so zreli možgani veliki, koliko celic ter povezav imajo.

Do določene mere bi celo lahko rekli, da je razvoj začrtan že prej: kako sta nosečnica in njeno telo pripravljena na nosečnost, ali je zdrava, ali je nosilka kakšnih genetskih težav, kakšen je njen življenjski slog, tudi njena psihološka pripravljenost na nosečnost in skrb za prihajajoče malo bitje ... Lahko rečemo, da na razvoj vplivajo genetika pa tudi epigenetske spremembe, ki jih je nosečnica oziroma prej dekle in ženska doživljala v okolju, v katerem je bila.

Od oploditve dalje pa potekajo fascinantni procesi: najprej nastanejo prave celice v pravi količini, nato se premaknejo na pravo mesto, vzpostavijo prave povezave, medtem morajo določene celice in povezave odmreti, nato pa, če je vse potekalo optimalno, imamo pri 25 letih zrele, dobro delujoče možgane.

Je to kompleksen razvoj?

Tina: Da. Pri možganih so razvoj, njihova organizacija pa tudi delovanje kompleksni. Fascinantno je, kako celice, ki nastanejo v 'porodnišnicah' nevronov, to je v predelu okoli ventriklov, nato potujejo na pravo mesto ob pomoči drugih celic, ki jih imenujemo radialna in tangencialna glija. Nato se celice uredijo v sloje, kar vidimo že pri plodovih v maternici, potem se diferencirajo, povežejo in optimizirajo delovanje.

Ne smemo pozabiti, da optimizacija pomeni hkrati neizogiben propad določenih celic, tudi nevronov. Največji nevroni, recimo motorični nevroni, prispejo v možgansko skorjo prvi. Manjši nevroni pa se premikajo na svoje pravo področje tudi še dva meseca po rojstvu.

Prav tako lahko nastanejo novi nevroni še v obdobju okoli rojstva, nekaj tednov po rojstvu pa nevroni ne nastanejo več na novo v taki veliki količini, kot so prej. Se pravi, da se število nevronov, ki jih imamo ob rojstvu, pozneje ne spreminja več bistveno.

Zanimivo pa je, da se novorojenčki rodijo s polovičnim številom možganskih celic, kot so jih imeli na sredini nosečnosti. Pri možganih namreč ni tako, da le dodajaš po principu več je bolje, ampak morajo vmes nastati prehodne populacije, ki pozneje s procesom apoptoze – programirane celične smrti – odmrejo. Določene celice morajo 'izginiti', da možgani postanejo funkcionalni.

Če bi možgani delovali po principu več je bolje, bi bili namreč strašno potratni. Tega naše telo enostavno ne bi moglo energetsko vzdrževati. Zato je tudi tako pomembno, da tisto, kar nastane, nastane v ravno pravi količini, s primernimi povezavami, da se nevroni organizirajo v svoje mreže in postanejo bolj ekonomični.

Kako lahko ženska prispeva k optimalnemu razvoju možganov otroka med nosečnostjo?

Tina: Če želimo poskrbeti za novorojenčka, poskrbimo za nosečnico. Se pravi, da nosečnica vstopi v nosečnost optimalno pripravljena, čim bolj telesno zdrava, ustrezno prehranjena in tudi psihično pripravljena na strese, ki jih nosečnost in pozneje skrb za novorojenčka prinašata.

Med nosečnostjo ni zaželeno, da je pretirano fizično aktivna, da hujša ali se pretirano zredi, da ima polno glavo skrbi, kje bo zaslužila dovolj denarja zase in za otroka ...

Optimalno je, da je ženska mlajša, ker biologija ne čaka. Naše telo, ki se začne starati po 25. letu, se stara tudi v naših jajčnikih oziroma v celicah, ki so namenjene za oploditev. S staranjem se kopiči tudi določeno število napak v celicah, pridružijo se telesne težave.

Idealno je, da v nosečnost vstopi zdrava, mlada ženska, ki je pripravljena na to. Navsezadnje je nosečnost napor tako za telo kakor tudi za psiho.

Ženska največ prispeva k zdravemu razvoju možganov otroka s tem, da upošteva pravila zdravega življenja, da se izogiba strupom (da, tudi alkohol, ne le ilegalne droge, okoljski toksini in kajenje so strup za nerojenega otroka), da se uravnoteženo prehranjuje, tudi s kalorično ustrezno prehrano.

Danes marsikatera nosečnica ni ustrezno prehranjena, imamo veliko predebelih in tudi takšnih, ki so presuhe ali imajo izčrpane zaloge določenih vitaminov ali mineralov.

Zato priporočamo, da nosečnice na začetku, ko nastaja celostni živčni sistem in se zapira nevralna cev, uživajo folno kislino. Če je te premalo, lahko pride do napak zapiranja cevi, kot je recimo mielomeningokela ali mogoče celo anencefalija.

Priporočljivo je tudi, da jemljejo različne omega maščobne kisline, npr. DHA, ki so dostopne tudi kot dodatki v multivitaminskih preparatih, najdemo pa jih tudi v zdravi hrani, npr. ribah. Boljša kot dodatki je zdrava hrana.

Dejstvo je, da naše telo potrebuje določene maščobne kisline, ki vplivajo na razvoj možganov, pa jih ni sposobno tvoriti in jih moramo vnašati s prehrano.

Nevarne so tudi različne okužbe in smiselno je, da ženska poskrbi tudi za to, in sicer z ustreznimi cepljenji, netveganim vedenjem in higienskimi navadami. Umivanje rok je zelo preprost, poceni, a tudi zelo učinkovit higienski ukrep.

Kaj pa okolje?

Tina: Seveda je zaželeno, da nosečnico okolje podpira in da nima večjih socialno-ekonomskih težav. Zelo si želimo, da bi bili vsi otroci donošeni. Več težav ima ženska, več je možnosti za prezgodnji porod, ki nosi določeno tveganje za nevrološke poškodbe.

Če mama ni poročena oziroma nima ustrezne družinske podpore, če je starejša, če je hkrati noseča z več otroki ... Vse to nosi določeno tveganje. Če se vsemu temu lahko izognemo oziroma nosečnico kljub tveganju zaščitimo, imamo potem zdravo nosečnico in zdravega novorojenčka.

Morda je zanimivo, da so vsi naši donošeni novorojenčki z vidika razvoja možganov rojeni nekoliko prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis, ki se je zgodil, ko so se ženske postavile na dve nogi. Pri tem so medenice postale ožje. Glave otrok pa so zelo velike, kar opazite, ko držite novorojenčka v rokah. Tudi zato imamo poseben termin in rečemo, da je novorojenček do 28. dne po rojstvu novorojenček, ker določeni centri, npr. center za dihanje, še niso povsem zreli.

To pomeni, da se določeni procesi dokončajo po porodu?

Tina: Ko se donošen novorojenček rodi, je ravno dovolj zrel, da je sposoben preživetja zunaj maternice. Nima še povsem zrelih srčno-dihalnih vzorcev, tudi učinkovitega sesanja se mora priučiti, uravnavanje temperature še ni zrelo, je pa načeloma dovolj zrel, da je sposoben preživetja.

Poleg vsega, kar novorojenček zmore, je najbolj opazno oziroma slišno to, da vas je sposoben z močnim jokom priklicati iz zadnjega konca hiše.

Jok pa je različen: že v porodnišnici mama razloči jok svojega novorojenčka od drugih. Nauči se prepoznati, ali je otrok lačen ali mu je zgolj dolgčas. Jok je komunikacija. Že novorojenček zna z nami dobro komunicirati. Sposoben nas je za nekaj trenutkov pogledati v oči, pozorno opazovati, ko se začnemo z njim pogovarjati, se začne tudi oglašati.

Bolje se odziva na višje frekvence, zaradi česar začnemo tudi temu primerno govoriti, saj opazimo, da se na to odziva z vsem telesom. Imamo celo občutek, kot da se pogovarja z nami. Lahko rečemo, da ima zdrav novorojenček že vrojeno socialno pripadnost naši veliki človeški družini.

Se po rojstvu začne tudi vpliv okolja na možgane?

Tina: Na možgane vpliva genetika – biološka danost, ki je za zdaj še ne znamo spreminjati, seveda pa na možgane vpliva tudi okolje. Pravzaprav možgani do rojstva zaključijo razvoj, nato pa se nadaljujeta rast in zorenje sistemov.

Število nevronov se več ne spreminja tako drastično. Spreminjajo se povezave med nevroni. Okrepijo se tiste, ki jih uporabljamo več. Te postanejo močnejše, hitro delujoče. Tiste povezave, ki jih ne uporabljamo, lahko celo propadejo.

Po rojstvu se začne intenzivno odlagati mielin, to je bela maščobna ovojnica okoli aksonov, ki omogoča hitro prevajanje. Začnejo se postavljati sistemi za kakovostno delovanje možganov. Program je zapisan v genomu, gre pa za še način, kako se bo ta program realiziral. Na to res lahko vplivamo.

V otroštvu imamo občutljiva ali kritična obdobja, se pravi obdobja, ko se določenih stvari naučimo boljše, hitreje, z manjšim vložkom energije kot pozneje. Naši možgani imajo to sposobnost, da se do smrti lahko učimo, čemur rečemo plastičnost, vendar v otroštvu poznamo še dodatno, razvojno plastičnost, ki je pogojena s kritičnimi obdobji.

Kaj pomenijo kritična oziroma občutljiva obdobja za razvoj možganov?

Tina: Novorojenček, ki leži na hrbtu in gleda, je sposoben zadržati pozornost za nekaj časa, ampak dejansko vidi slabo. Vidi le belo in črno, morda rdečo barvo, zazna kontraste ter približno ostro vidi le do razdalje 25 centimetrov.

Senzorični sistem, naše zaznave, tudi vid, so za nas izrednega pomena, saj nam dajejo informacije o okolju. Kritično obdobje za razvoj vida je prvo leto oziroma do vstopa v šolo. Do starosti petih let je kritično obdobje za razvoj vida že praktično zaključeno, podobno velja za senzoriko sluha.

Najprej imamo kritično obdobje za senzoriko, zaznavanje dražljajev iz okolja, nato nastopi kritično obdobje za gibalni razvoj, kamor prištevamo tudi hojo, ki je zelo izrazito med prvim in sedmim letom.

Da se razvije npr. hoja, mora najprej biti dovolj razvita senzorika, hkrati pa mora tudi gibalni razvoj po razvojnih mejnikih. Najprej mora dojenček usvojiti kontrolo glave, potem kontrolo trupa, nato lahko šele kobaca in nazadnje shodi.

Pri mesecu dni otrok že zadrži glavo, pri treh mesecih pase kravice, pri šestih prične samostojno sedeti, okoli osmega meseca se pojavi najprej komandos plazenje, nato štiritaktno, približno pri desetih mesecih pa se ob opori prične postavljati na noge. Ko je dovolj zrel, se spusti in gre. To se zgodi pri zdravih otrocih od 9. do 18. meseca starosti.

Otrok mora usvojiti določene razvojne stopnje, npr. gibalne, da je potem usvojena hoja optimalna. Seveda lahko določeni mejnik preskoči. Kakšen otrok ne mara plazenja, od 10 do 15 odstotkov otrok ne kobaca, vendar to ni optimalno. Pogosto padejo kot spodsekani, nimajo ustreznih prestreznih reakcij, ki jim jih še ni uspelo usvojiti. Pri teh otrocih tudi pogosto opazimo, da se nato, kljub hoji, ponovno vrnejo na tla in kobacajo.

Sledijo kritična obdobja za višje kognitivne funkcije, med katere štejemo tudi govor in socialne veščine, torej kako funkcioniramo. Poznamo celo kritična obdobja za matematične sposobnosti, za glasbo ipd., ki nastopijo pozneje in so vezana na šolsko obdobje.

Ljudje so ves čas (intuitivno) vedeli, da se možgani dolgo razvijajo. Navsezadnje imamo fakultete in študij, ki traja približno do 25. leta in izkorišča naš razvojni potencial.

To ne pomeni, da se pri 25 letih nismo več sposobni učiti.

Tina: Do 25. leta dosežemo optimalen videz in delovanje možganov, pozneje pa izkoriščamo sposobnost možganov, da so plastični in sposobni učenja v pozno starost. Niso mišica, moramo pa z njimi delati podobno kot z mišicami, se pravi vzdrževati njihovo kondicijo.

Ta ne zajema le miselnih nalog, zajema tudi socialne stike, se pravi, da se ne zapustimo, da se ne osamimo, skrbimo za soljudi, skrbimo za sočloveka; smo fizično aktivni in se vsaj sprehajamo, saj srčno-žilni sistem podpira delovanje naših možganov.

Kognitivno kondicijo pa vzdržujemo tako, da uporabljamo tuji jezik, beremo knjige, gremo v kino in se vsak dan naučimo nekaj novega. Za možgane je optimalno, da jim vedno dajemo nove izzive, bodisi gibalne, socialne bodisi miselne, ter smo ob tem ljubljeni in imamo tudi mi nekoga radi.

Kako vpliva pomanjkanje ljubeče odrasle osebe na razvoj možganov?

Tina: Odrasla oseba je za otroški razvoj neprecenljiva, ne moremo je nadomestiti. Tega smo se naučili pri romunskih sirotah, ki so bile v najzgodnejšem obdobju pobrane iz družin med Ceausescujevim režimom.

Ti otroci so, čeprav so bili v svojih posteljicah v sirotišnicah pokriti z rjuhicami, čeprav so imeli sestro, ki jih je sistematično nahranila, in so osnovne fizične potrebe bile zadoščene, vseeno postali mikrocefalni, kar pomeni, da so njihove glave bile majhne, kakor tudi možgani.

Čeprav so jih, ko je mednarodna javnost to izvedela, namestili v preizkušene družine, ki so bile izučene za delo s takimi otroki, ti otroci nikoli niso dosegli vrojenih potencialov. Njihove glave so za vedno ostale majhne, kakor so tudi njihovi možgani ostali za vedno majhni na določenih področjih. Zato ker niso imeli ljubeče odrasle osebe, ki bi zares ljubeče skrbela zanje.

Hoja in govor, ki sta lastni le človeškim bitjem, sta zapisani v genomu, in vendar se izrazita le v ljubeči človeški skupnosti. Če otrok v kritičnem obdobju ni izpostavljen temu, potem teh veščin ne vsvoji do te mere, kot bi tega bil genetsko zmožen.

Volčji otroci, kot je recimo Maugli iz Knjige o džungli, ali v Rusiji, kjer obstajajo dokumentirana poročila o otrocih, za katere so poskrbeli psi, kažejo, da so otroci, ki v kritičnem obdobju niso bili v človeški skupnosti, usvojili hojo po štirih, in čeprav so bili pozneje vrnjeni v človeško skupnost, jim je bolj ustrezala hoja po štirih kot hoja po dveh.

Ravno tako se govor, če nismo v kritičnem obdobju izpostavljeni ljubeči človeški skupnosti, ne razvije do te mere, kot bi se lahko.

Velja to le za ljudi ali tudi za živali?

Tina: Velik del možganov je socialno-čustvenih, kar si delimo skupaj z drugimi sesalci. Tudi podganice potrebujejo za rast in razvoj prisotnost ljubeče odrasle podgane.

V raziskavi so proučevali skupine podganic, do katerih so se odrasle podgane obnašale ljubeče, se pravi, da so mladičke lizale in zanje skrbele, v drugi skupini so bile podgane agresivne do svojih mladičkov in so jih grizle, se obnašale nasilniško do svojih mladičkov, v tretji pa so bile podganice izolirane, osamljene. Mladički so dobivali hrano, niso pa imeli odrasle ljubeče podgane – mame.

Ugotovili so, da so se na posebnih testih za razvoj in delovanje njihovih možganov najbolje odrezale podganice iz ljubečega okolja, nekoliko slabše so bile te, ki so jih mame grizle, najslabše pa so se odrezale podganice brez odraslih podgan. Ignoriranje je pravzaprav najhujše, kar lahko naredimo za možgane otrok.

Kaj se zgodi z delom možganov, ki jih ne koristimo?

Tina: Povezave med možganskimi celicami delujejo po principu uporabi ali izgubi. Tisto, kar uporabljaš, tiste povezave se okrepijo. Če možgane primerjamo s cestnim omrežjem: ceste, ki jih veliko uporabljamo, sčasoma postanejo hitre ceste in zelo hitro prepotujemo z enega konca na drugega. Tiste, ki jih ne uporabljamo, preraste trava in lahko tudi izginejo.

Pomembno je, da z možgani delamo različne stvari, ravno zaradi kompleksnosti povezav. Sem spada tudi način našega pomnjenja. Ne zapomnimo si le enega dejstva, ampak si zapomnimo celoten kontekst. Zapomnimo si vsebino, pa tudi to, kdaj smo kaj slišali, kako smo se takrat počutili ..., kar nam olajša pomnjenje. Zato je pomembno, da pri učenju poskrbimo za celotno vzdušje, ker niso dovolj le dejstva.

Kaj menite o načrtnem razvoju otrok le na določenih področjih?

Tina: Sem zagovornica zdrave pameti. Povrhu vsega vemo, da je otroški razvoj celosten.

Recimo če hočeš, da je tvoj otrok pri dveh letih gibalno že tako spreten kot pet-, šestletnik, kar pomeni, da ima usvojene že odrasle gibalne vzorce, vse vlagaš v to. Z njim hodiš na telovadbo, se ogromno ukvarjaš, ga uriš in treniraš.

Otroci so sposobni marsikaj in na prvi pogled tak otrok izredno napreduje. Napreduje pa predvsem gibalno. Dan ima le 24 ur, zmanjka časa za druga področja, ki jih kot starš zavestno zanemariš oziroma opustiš. So pa ta področja, ki vključujejo delanje potičk iz peska, (poznavanje količin, kar je ključno za matematiko), puljenje igračke iz rok vrstnika (socialne veščine, igra), lizanje sladoleda z babico (vključevanje v širši krog družine, različni konteksti), branje pravljic ipd., za otroka zelo pomembna.

Kritična obdobja, tako za senzoriko, gibalni in kognitivni, tudi za socialni razvoj, se med sabo prekrivajo, hodijo z roko v roki, tako da je optimalno, če je razvoj celosten.

Seveda poznamo otroke, ki so odlični le na enem področju. Ampak ali bodo to odličnost zadržali do odrasle dobe ali pa jih bodo morda v odrasli dobi 'prehiteli' tisti, ki so kot otroci bili deležni optimalnega, celostnega razvoja, s poznejšim poudarkom lastnih talentov?

Kaj je optimum našega delovanja?

Tina: Odvisno, kaj si želimo. Ali si želimo, da je pri 25, 30 letih srečen, odrasel, samouresničen posameznik ali morda, da je ozko specializiran strokovnjak? Če je to ozko specializiran strokovnjak, ki je v tem našel svojo realizacijo – krasno. A takih ni veliko.

Poznamo družine, ki so gibalno bolj spretne ali matematično nadarjene; družine, kjer so sami glasbeniki, kjer je tudi okolje temu prilagojeno. Otroci so pri petih letih lahko gibalno toliko usposobljeni, da bodo sposobni odigrati zelo zahteven koncert. To bodo starši, učitelji in morda še kdo nagradili s pozornostjo, dodatnim časom in denarjem. Kmalu bodo ti otroci imeli koncerte. Vendar pa bi se pri petih letih morali tudi naučiti voziti kolo, plavati in se igrati s prijateljčki. Če so zamudili te stvari, ker so nastopali, veliko vadili, so zato zamudili kritično obdobje.

Vprašanje, ali bodo potem pri desetih letih sposobni tvoriti kakovostne odnose s svojimi vrstniki ali bodo pri 25 letih sposobni vzpostaviti dobro ljubezensko razmerje? Ali bodo srečni kot profesionalni glasbeniki ali pa se bodo izgubili kot nekdo, ki je včasih bil glasbenik?

Z izjemo redkih posameznikov, ki so super nadarjeni na določenem področju in jim ob tem ne zmanjka časa za druga področja, je za večino otrok, ki so normalni, bolj smiselno, da se spodbuja celostni razvoj.

Normalno je tisto, kar je najbolj pogosto v populaciji. Za te otroke, kamor smo spadali tudi mi sami in verjetno tudi naši otroci, predstavlja optimum delovanja prav ta celosten razvoj.

Če spodbujamo celosten razvoj, otroku omogočimo spoznati tudi področja, na katerih je nekoliko boljši od povprečja in kjer se lahko pozneje izkaže in ob tem odraste v zadovoljnega, samouresničenega odraslega.

Napisala: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?