“Ne morem natanko reči, koliko dni, ur in celo let sem porabila za kritiziranje svojega telesa. Ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker sem porabila toliko časa, da ne štejem več. Pred kratkim sem naredila “pavzo” in samo razmišljala, kako pogosto se kritiziram in kakšen odnos imam do sebe. Bila sem šokirana! Še posebej zato, ker na prvi pogled ni na meni nič takšnega, kar bi morali kritizirati.”

Vsak ima napake, to ni nič novega in najbolj jih opazimo ravno pri sebi. Medtem ko se nam pri kom drugem ne zdi, da je kaj narobe, sebe označimo za debeluha, nesposobneža, dolgočasneža … Sami sebi smo lahko najhujši sovražnik. A kdaj se to pravzaprav začne? Kot otrok nismo hodili naokrog z željo po drugačnem nosu in ravnem trebuhu. 

“Spominjam se, kako smo se v petem razredu postavili v vrsto, da bi odšli na igrišče. Sošolec za mano se je začudil, kako zelo suha sem. O tem prej nisem nikoli razmišljala. V višjih razredih in srednji šoli pa je to postal velik problem.”

Vedno je bila v dobri formi, saj se je redno ukvarjala s športom, doma pa so jedli pretežno zdravo. Precej malokrat so se odpravili jesti v restavracijo ali na hitro hrano. 

“Nenehno so me spremljali komentarji o moji vitki postavi, ki so se iz komplimentov prelevili grde opazke in šepetanje za hrbtom.

To je zelo vplivalo na mojo občutljivo najstniško osebnost, ki se je šele razvijala in ustvarila sem negativen odnos do sebe.”

Kritiziranje telesa je postala njena služba. Kadar je gledala fotografije s prijatelji, se ni spominjala, kako dobro so se imeli in kaj so doživeli, ampak kako je izgledala. Na vsaki sliki je našla kaj, kar ji ni bilo všeč, ali pa je bila slikana pod napačnim kotom. 

“Ko kot mlada odrasla oseba spet gledam fotografije iz preteklosti, se mi sploh ne zdijo grozne. Zakaj nisem večkrat oblekla kratkih hlač in oprijetih majic? Zakaj nisem naredila še več fotografij, na katerih se smejim in mi je vseeno, kako izgledam? Zakaj nisem ustvarila na tone lepih spominov in sem se namesto tega raje obremenjevala z videzom?

Zdaj drugače gledam na vse skupaj in vem, da nisem potrebovala spremembe videza, ampak mišljenja. Normalno je, da se naša telesa spreminjajo, še posebej v puberteti, pa kasneje, ko ženske zanosijo ali gremo čez drugačne preizkušnje … Ko bi le vse to vedela prej. Namesto tega sem se obremenjevala z vsako spremembo, ki je povsem normalna za razvijajoče se telo od 12. leta naprej.”

Zdaj se je odločila, da raje iz dneva v dan skrbi za svoje zdravje in se ne izčrpava s kritiziranjem. Dan je napolnila z zdravimi navadami, v katerih uživa že od otroštva. Kadar je deležna negativnih opazk, odkoraka stran. Dobesedno. Ko gre v trgovino, kupi oblačila, ki so ji všeč in v katerih se dobro počuti, neozirajoč se na številko velikosti. Ne dovoli, da bi kaj spet zamajalo njeno samozavest, ki jo počasi gradi. 

“Sprejemanje telesa ni lahek proces. In čeprav nisem še niti blizu konca, že čutim veliko olajšanje. Končno se počasi otepam strahu in dvomov o sebi. Dovolim si biti srečna ženska, ki se v svoji koži počuti odlično.”

Povzeto iz POPSUGAR

Preverite tudi: Šale o povečanju teže med samoizolacijo so lahko škodljive za osebe s prehranskimi motnjami (osebna izpoved) ali pa Tako je kandidatka Romana izgledala pred projektom Moj aktivni plan 2020 in tako izgleda sedaj!

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić