Bolniki v najtežjih zdravstvenih stanjih so v osrednji slovenski zdravstveni ustanovi prisiljeni v zdravljenje v neustreznih in nedokončanih prostorih, v katerih vladajo človeku nedostojni pogoji na robu čisto pravega bolnišničnega pekla.
Intenzivni oddelki UKC Ljubljana, kjer zdravijo bolnike z najbolj kritičnimi stanji, še vedno domujejo v nedokončanih prostorih diagnostično-terapevtskega servisa (DTS), kamor so jih preselili decembra 2022. Prostori ne ustrezajo standardom, pravi vodja oddelka za intenzivno interno medicino Peter Radšel, ki si želi čimprejšnje trajne rešitve.
V Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana deluje pet enot intenzivne terapije, kjer zdravijo bolnike z najtežjimi zdravstvenimi stanji. Med njimi so klinični oddelek za intenzivno interno medicino, kardiovaskularna intenzivna terapija, center intenzivne terapije kirurških strok, oddelek nevrološke intenzivne terapije in respiracijski center infekcijske klinike. Od teh ima trenutno ustrezne prostore le oddelek nevrološke intenzivne terapije, je v pogovoru za STA pojasnil Radšel.
Ostali delujejo v nedokončanih prostorih DTS. Gradnja DTS se je sicer začela že leta 2007. V nedokončanih prostorih so v času epidemije covida-19 zelo na hitro vzpostavili začasne nastanitvene zmogljivosti za zdravljenje covidnih bolnikov, konec leta 2022 pa so v te prostore preselili najprej prve tri intenzivne oddelke, nato pa še pred pol leta še respiracijski center, saj je infekcijska klinika zaradi gradnje prizidka razseljena v različne dele UKC.
A trenutni začasni prostori ne ustrezajo standardom intenzivnih terapij tretje stopnje, v katero sodi tudi oddelek za intenzivno interno medicino, je za STA opozoril Radšel. Gre za oddelke z najtežjimi bolniki, kjer življenjske funkcije bolnika ne le stalno nadzorujejo, pač pa jih tudi nadomeščajo. Gre denimo za bolnike, ki pri dihanju potrebujejo pomoč respiratorja.
Večino bolnikov trenutno zdravijo v skupni hali. Ko se denimo enemu izmed njih poslabša zdravstveno stanje ali ob novih sprejemih bolnikov, premike in ropot slišijo tudi drugi. Ponoči prižgejo tudi luči, kar moti druge bolnike, ki spijo. Takšno stalno prebujanje podaljšuje okrevanje in hospitalizacijo, je opozoril Radšel.
V začasnih prostorih bolnikom včasih prav tako težko zagotavljajo intimo. Težave imajo z zagotavljanjem zadostne kakovosti zraka v prostorih, prav tako je težje preprečevati prenos okužb. V bolnišnicah se namreč soočajo s pojavom proti antibiotikom odpornim bakterijam, zato so ustrezni prostori še toliko pomembnejši.
Ker so prostori prenatrpani, omejujejo število obiskovalcev in trajanje obiskov. "V zahodnem svetu je standard, da so bolniki v intenzivnih enotah v sobah sami in so lahko svojci z njimi tudi 24 ur na dan, če želijo. Lahko jim nudijo psihološko oporo in jim pomagajo pri negi in opravilih," je pojasnil.
Ob vseh naštetih težavah si zato Radšel, ki na kliničnem oddelku za intenzivno interno medicino deluje 20 let, zadnja tri leta pa ga tudi vodi, želi čim prejšnje trajne rešitve. "Malo nas žalosti, da nimamo konkretnih datumov, kdaj bomo šli v končne prostore," je povedal.
Ob tem opozarja, da so bili načrti za DTS narejeni pred več kot 20 leti, od takrat pa so jih dvakrat posodobili. Da bi ustrezali sodobnim potrebam in standardom, bi jih morali posodobiti še tretjič, je dejal.
Klinični oddelek za intenzivno interno medicino obsega 14 bolniških postelj. Zdravijo kritično bolne paciente, predvsem z boleznimi srčno-žilnega sistema. Gre za bolnike s hudimi srčnimi infarkti, bolnike po oživljanju zaradi zastoja srca, bolnike s hudimi pljučnicami in sepsami. Zdravijo tudi bolnike s hudimi poslabšanji bolezni pljuč in prebavil, prav tako vse primere hudih zastrupitev.
Vsako leto zdravijo okoli 800 kritično bolnih. Pred približno 20 leti so vsako leto zdravili od 1200 do 1300 bolnikov letno. Zdravljenje dela nekoliko manj kritično bolnih so skozi čas prevzeli drugi klinični oddelki.
Večino bolnikov potem, ko so v manj kritičnem stanju, z oddelka intenzivne interne medicine premestijo na druge oddelke. Zaradi pomanjkanja postelj na slednjih imajo v zadnjih letih pri tem težave.
Težave imajo tudi pri premeščanju bolnikov, ki na zdravljenje pridejo iz regionalnih bolnišnic. Ko se njihovo zdravstveno stanje stabilizira, jih običajno vrnejo bolnišnicam, katerih zmogljivosti pa so v zadnjih letih vse bolj omejene. Ozko grlo včasih predstavlja tudi sama premestitev, in sicer zaradi pomanjkanja reševalnih vozil in reševalnega helikopterja.
Trenutno še uspevajo zagotavljati povprečno 70-odstotno zasedenost oddelka, ki pa se v sezoni respiratornih obolenj dvigne tudi na 90 ali celo 100 odstotkov.
Kljub zelo zahtevnemu delu na oddelku uspevajo zagotavljati zadostno število zaposlenih. So kadrovsko eden najbolj popolnjenih oddelkov na UKC, je povedal Radšel. Manjka jim približno deset odstotkov negovalnega kadra. (sta)
Novo na Metroplay: “Zdravstveno komuniciranje mora temeljiti na znanstvenih, preverljivih dejstvih!” | Mitja Vrdelja