Želja po samouresničitvi ali razsvetljenju je budističnega meniha vodila na vrh gore. Vsak dan. Dan za dnem, dan za dnem, devet let ...
Pot na sveto goro Ōmine v južni Japonski je dolga 24 kilometrov in s skoraj 1.300 metrov višinske razlike. Pot je strma in kamnita, ima nekaj lesenih stopnic in varovalnih vrvi. Celotna pot zahteva približno 16 ur hoje. Za večino pohodnikov je vzpon na goro enkraten izlet.
A budistični menih Ryojun Shionuma se na goro ni povzpel le enkrat. Zaobljubil se je, da se bo na goro povzpel tisočkart. Na goro je hodil vsak dan med mesecem majem in septembrom. Da se je povzpel tisočkat, mu je vzelo devet let.
Hoja kot meditacija
V manjši japonski budistični skupini so namreč vzpostavili poseben način, kako doseči razsvetljene. Poznani so tudi pod imenom tekaški ali maratonski menihi. Kot posebno obliko meditacije so določili hojo na sveto goro.
Ko se je menih zaobljubil, je to pomenilo, da mora na goro vsak dan, ne glede na razmere – vremenske ali osebne, poškodbe, slabo počutje. Tajfuni in močan dež prav tako niso bili izgovor. S svojo laterno je hodil vsako noč, vedno sam ter se srečeval s strupenimi kačami in divjimi zvermi.
V zadnjem stoletju naj bi podobno uspelo nekaj manj kot 50 menihom. Veliko menihov pa se vda ali tragično konča. Shionuma je na to pomislil le enkrat, ko je med hojo zbolel in izgubil 9 kilogramov. V tem izzivu menihi prakticirajo tudi 9 dni brez hrane, vode, spanja ali počitka.
»Gora me je napajala,« je dejal menih. A ni bilo lahko, vsak dan je pričel ob pol polnoči, se okopal pod slapom, oblekel v tradicionalna oblačila, s seboj je imel še nož in vrv ter se ob pol eni uri zjutraj odpravil na pot. Imel je težave s koleni, srcem, glavoboli, ledvicami, enkrat pa je tudi izgubil zavest. Izziv je pričel leta 1991 in končal leta 1999.
In kaj se je naučil v tem času?
Hvaležnosti, samoopazovanja in skrbi za druge – čutil je ljubezen do vsakega drevesa in insekta na poti. Njegovo sporočilo? »Če nekaj počneš kar se da predano, se ti bo pot odprla.« Danes živi blizu narave in se ukvarja z vrtnarjem, trikrat ali štirikrat na teden teče v običajnih tekaških opravi.
A vsi nimamo toliko časa kot menihi, da bi devet let posvetili hoji v gore, da bi dojeli smisel življenja. Pa tudi ne želimo se žrtvovati na vse ali nič, da bi našli svojo izpopolnitev. Niti prepotovati pol sveta v iskanju sebe.
Na dlani pa imamo svojo naravo, svoje svete gore in poti, ki nam ponujajo očiščevanje dnevnih stresov, skrbi in umiritev. Že ura na dan hoje bo pripomogla. Tudi Shionuma pravi, da lahko pomagajo številne oblike gibanja, pomembno je le, da smo disciplinirani in jih vzdržujemo.
Da bi spoznali sami sebe in dojeli bistvo življenja torej ne potrebujemo početi, kar je počel menih. Nove raziskave dokazujejo, da lahko slednje lažje dosežemo z redno kombinacijo gibanja in meditacije. Če sta združeni, naj bi se njuni dobrobiti še povečali, zmanjšujta tudi depresije in številne ostale tegobe. Prav tako med meditacijo kot med hojo osredotočeni na eno stvar ... da gremo naprej in postanemo zavestni trenutka.
Vir: shionuma-ryojun.com, backpacker.com
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"