Na kaj moramo biti pozorni, da se užitek pri športu ne spremeni v bolečino in zdravje v poškodbe, smo se pogovarjali s Tomažem Fuchsom, višjim fizioterapevtom, ki je po poškodbi pomagal že številnim športnikom pa tudi drugim.
Tomaž Fuchs je po izobrazbi višji fizioterapevt, študij je končal v Ljubljani, pripravništvo pa je opravljal na infekcijski kliniki, kjer je delal s travmatološkimi bolniki.
Kmalu je postal fizioterapevt prvoligaške rokometne ekipe, zaradi znanja in izkušenj pa je bil z infekcijske klinike premeščen na Inštitut za medicino dela, prometa in športa, v center za medicino športa.
Pozneje je opravil še izpit za mentorja in mednarodni strokovni izpit iz strokovne metode Cyriax – ortopedska in manualna terapija, fizioterapija, prepoznava in terapija športnih poškodb ter preobremenitev. Zadnjih 13 let ima svojo dejavnost, kjer izvaja fizioterapijo, vseskozi pa sodeluje tudi z različnimi reprezentancami in klubi.
Katere poškodbe so najpogostejše, pri kakšnih športih se te zgodijo in koliko novih primerov na dan obravnavate?
Tomaž: Dnevno imamo vsaj od pet do osem novih primerov poškodb oziroma preobremenitev, pri čemer se večinoma izkaže, da so posledica nepravilne tehnike treninga oziroma vadbe.
Najpogostejše so lažje poškodbe in preobremenitve nog, predvsem kolen in skočnega sklepa. Pri lažjih poškodbah gležnjev poškodovani običajno ne poišče zdravniške pomoči, žal pa ravno v teh primerih sebi lahko naredimo največ škode.
Vsakršna poškodba namreč potrebuje strokovno obravnavo, saj se tudi pri lažjih poškodbah spremeni funkcija sklepa, pri čemer pa se 'napaka' običajno ne pokaže takoj. A ko se ponovno začnemo ukvarjati s športom, ravno majhne nepravilnosti postopoma močno vplivajo na skupno funkcijo noge oziroma drugih sklepov.
Korak za korakom se majhne napake seštevajo do kritične točke, kar vodi do nove, običajno precej težje poškodbe. Sicer pa se preobremenitve in poškodbe najpogosteje dogajajo pri športih z večjim številom istih gibov, kot so tek in kolesarjenje ...
Predvsem pri teku je velika težava, da večina rekreativnih tekačev ni opravila abecede teka in posledično nevede z napačno tehniko preobremenjujejo noge in trup. Vsak rekreativni tekač bi moral imeti trening z atletskim trenerjem, ki bi ga naučil vsaj osnov teka.
Kaj taka lažja poškodba dejansko pomeni za telo in koliko časa običajno traja okrevanje?
Tomaž: Vsakršna nategnitev ali natrganina oziroma strganina vedno pomeni zmanjšanje stabilnosti za poškodovani del telesa. Pri tem se je treba zavedati, da je za uspešno rehabilitacijo nujno potreben 'biološki čas celjenja' in ponovna športna aktivnost nikakor ni priporočljiva, preden strukture niso pravilno regenerirane.
Če se prehitro začnemo rekreirati, kar običajno storimo, to skoraj gotovo vodi do ponovne poškodbe. Večina ljudi namreč meni, da je zmanjšanje bolečine po desetih dnevih posledica izboljšanja stanja natrganine, a pri tem ne vedo, da je za procese celjenja v telesu potrebnih najmanj šest tednov.
Kako poteka okrevanje? Zakaj je nujno potrebno, da na začetku počivamo?
Tomaž: Pri okrevanju prvih 14 dni tkivo oteka. V poškodovanem segmentu je povečan pritisk, v tem času je največja možnost povečanja poškodbe. Naslednjih 14 dni se postopoma akutnost poškodbe zmanjšuje, nastaja novo vezivno tkivo – toda poškodovana struktura še ni sposobna prenašati obremenitve.
Še vedno je zelo velika nevarnost ponovitve poškodbe, predvsem zaradi tega, ker se v tem obdobju bolečina varljivo zmanjša. Šele v petem ali šestem tednu strukture postopoma pridobivajo vezivno čvrstost in v tem času šele lahko postopno začnemo obremenjevati poškodovani predel.
Od šest do osem tednov se obremenjevanje povečuje, pomembni so premori med vadbo in neagresivno raztezanje. Zelo pomembno je tudi, da prvih 14 dni poškodovano mesto hladimo, nato pa grejemo!
Ali se lahko začnemo rekreirati predčasno, če nas prizadeti sklep ne boli več?
Tomaž: Nikoli ga ne smemo začeti obremenjevati pred zaključeno fazo celjenja (od šest do sedem tednov), saj sta namen rekreacije zdravje in užitek, ne pa poškodbe in bolečina.
Bolečina je samo posledica poškodbe, vzrok je vedno prikrit in zmanjšanje bolečine nikoli ne pomeni, da je vzrok že odstranjen.
Preden se ponovno začnete rekreirati, je treba preveriti stabilnost poškodovanega segmenta, nato pa postopno začeti vaditi, saj je po pet- ali šesttedenskem premoru naša kondicija ponovno 'na začetku'.
Zakaj je zvin gležnja še posebej problematičen in se tako izjemno rad ponavlja?
Tomaž: Gležnji imajo v našem telesu večplastno funkcijo. V njih so ligamenti, ki centralnemu živčnemu sistemu v telesu nenehno sporočajo položaj gležnja in kot podlage, na kateri stojimo. Je kot nekakšen računalnik, ki neprestano pošilja podatke o položaju noge v možgane, ti pa nato povratno koordinirajo naš korak.
Če je gleženj poškodovan, so te informacije nenatančne in ravno zato se velikokrat zgodi, da si nekoč poškodovani gleženj ponovno zvijemo na sicer popolnoma ravni podlagi. Gibanje gležnja zagotavlja tudi pretok krvi in limfe po nogi navzgor (funkcija golenične črpalke krvi), zato vsakršna omejena ali spremenjena gibljivost gležnja pomeni tudi motnje v pretoku krvi in limfe celotne noge.
Funkcija gležnja pa mehansko direktno vpliva tudi na delovanje in položaj kolena. Zato nezadostna rehabilitacija gležnja vedno pomeni težave v kolenu in močno spremenjen vzorec teka in hoje, kar se nato lahko prenese naprej na kolke. Moramo vedeti, da je gleženj sestavljen sklep iz več segmentov, pri čemer je zelo pomembno pravilno medsebojno razmerje. Če le en segment nepravilno opravlja svoje naloge, se sprememba takoj in močno pozna na drugih.
Kako se lahko izognemo ponavljajočim se poškodbam, če je sklep že enkrat prizadet?
Tomaž: Če že obstajajo stare poškodbe, je dobro, da se prepreči nepravilna mehanika gibanja. Pri vsakem intenzivnejšem treningu naj sodeluje strokovnjak/trener, ki zna zagotoviti pravilno mišično moč vseh segmentov. Pomembna je tudi postopnost vadbe, seveda pa tudi vaje za izboljšanje propriocepcije.
Kako vemo, da smo si nategnili oziroma natrgali vez?
Tomaž: Najbolj tipična znaka sta oteklina in bolečina, ki se pojavita pri vsaki taki poškodbi, poleg tega pa se pojavi še refleksno zmanjšanje moči prizadete strukture. Zelo težko obremenimo poškodovani sklep, pojavi se tako imenovani varovalni spazem sklepa. Ker je sklep nestabilen, pa se lahko pojavi tudi 'klecanje'.
Kakšna je prva pomoč pri nategih in natrganinah in kaj je najboljše, da takoj naredimo, preden se poškodba stopnjuje?
Tomaž: Najprej je treba mirovati in poškodovano mesto hladiti, lahko pa ga celo imobiliziramo. Na poškodovani predel se namesti kompresijska poveza – elastičen povoj, poškodovani segment pa se privzdigne v višino srca.
V fizioterapiji obstaja kratica RICE, ki pomeni 'rest-ice-compression-elevation' in opiše zgoraj našteto. Sicer pa vsakršna poškodba potrebuje medicinsko oskrbo ali pa vsaj pregled, da se naredi program okrevanja.
Kakšna pa je najboljša preventiva?
Tomaž: Večina poškodb se zgodi zaradi precenjenosti lastnih zmožnosti in zdržljivosti. Naša predstava, kaj zmoremo in kaj želimo, je običajno drugačna od realnosti, kaj telo dejansko zmore.
Poleg tega se z leti treninga naše sposobnosti le redko izboljšujejo, zlasti če smo starejši od 30 let, saj se vedno bolj pozna 'utrujenost materiala'. Najboljša preventiva je tako delo s strokovnjakom pod nadzorom, saj delu po lastnem občutku prepogosto sledi napotnica za obisk fizioterapije in urgence ...
Misel za konec?
Tomaž: Rekreacija je najučinkovitejši naravni zdravnik. Razvija in ohranja organe ter upočasni procese staranja.
Raziskave množično dokazujejo, da telesna aktivnost izboljšuje kontrolo telesne teže, izboljšuje moč, vzdržljivost, gibljivost in zmanjšuje nevarnost nastanka kardiovaskularnih bolezni. Načelo telesne in duševne dejavnosti velja tako za mlade kot tudi za leta zrelosti in starosti.
Napačno bi bilo, če bi se šele na pragu starosti odločili za vzdrževanje vitalnosti, krepitev srca in mišic. Načela zdravega načina življenja moramo upoštevati že od mladosti, če želimo doseči zdravo in polnejšo starost.
Zanimivost
Večina rekreativnih tekačev teče nepravilno. Na splošno namreč ljudje premalo uporabljamo medenico, ki je stabilizacijski temelj, core telesa, kar posledično privede do nepravilne drže in obremenitve telesa.
Za ženske obstaja zanimiva metoda učenja, ki nam jo je zaupal Tomaž Fuchs in jo lahko poskusite tudi ve. Kupite si japonske kroglice, ki cingljajo, si jih vstavite in pojdite z njimi na tek.
Ker seveda ne boste želele cingljati v teku mimo ljudi, se boste potrudile, da jih čim bolj stisnete in s tem utišate, saj boste tako stiskale medenico. Ko je medenica stisnjena, se drža popravi, s tem pa tudi prepreči nepravilne obremenitve telesa.
Tekst in foto: Urška Košir v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?