Konec dvajsetih let preteklega stoletja, natančneje leta 1928, je sir Alexander Fleming, škotski zdravnik in bakteriolog, po naključju prišel do zanimivega odkritja. Sir Fleming je pred odhodom na dopust bakterijske kulture pustil na mizi svojega laboratorija. Ko se je po mesecu dni vrnil, ga je čakalo presenečenje. Na robovih njegovih petrijevk je bila pričakovana plesen, opazil pa je nekaj nenavadnega. V bližini plesni so bile bakterije uničene, saj je plesen preprečevala njihovo rast. Po tem je sklepal, da plesen izloča snov, ki uničuje bakterije –antibiotik.

Sledila so raziskovanja, ki so nekaj let zatem, ko je odkril penicilin, pripeljala do prvega zdravljenja z antibiotiki. Tedaj se je pisalo 1941, izum antibiotikov pa je sir Fleming še z dvema raziskovalcema na področju medicine, H. Floreyjem in B. Chainom, nekaj let pozneje okronal z Nobelovo nagrado.

»Proti nečemu živemu«

Antibiotik, beseda grškega izvora, ki jo lahko prevedemo proti nečemu živemu, je zdravilo, s katerim zdravimo bakterijske okužbe. Človek je snovi, ki delujejo antibiotično, uporabljal že tisočletja, saj učinkovine najdemo v naravi. Izhajajo iz gliv, lišajev in bakterij.

Prvi znanstveni opis naravnega antibiotika penicilina smo že opisali, načini njegovega pridobivanja pa so do danes močno napredovali. Večino antibiotikov še vedno pridobijo s kemičnimi spremembami naravnih snovi, nekoliko redkeje neposredno od živih organizmov. Nekatere antibiotike danes proizvajajo tudi umetno.

Družino antibiotikov delimo v dve veliki skupini. Prvi imajo širok spekter delovanja, to pomeni, da delujejo na mnogo različnih vrst bakterij, in drugi, ki imajo ozek spekter ter delujejo specifično, torej le na eno vrsto bakterij.

Izgubljena bitka

Bakterije so za nekatere antibiotike občutljive, proti drugim so odporne. Pri nekaterih bakterijah ugotovimo, da so proti določenim antibiotikom odporne od nekdaj, pri drugih se je odpornost razvila v zadnjih desetletjih. 

Do odpornosti proti antibiotikom so jih pripeljali kar antibiotiki sami. Bakterije, ki so v nas, se proti ‘napadalcu’ borijo na različne načine, tiste bolj odporne znajo narediti snovi, ki antibiotik uničijo, preden bi se znašel nad njimi samimi.

Bakterije si znajo narediti oklep, skozi katerega antibiotiku ne pustijo prodreti, in tako ta nanjo ne more delovati. Pot nas pelje naprej, in sicer do spoznanja, da antibiotik ne deluje le na tiste bakterije, ki nas zapeljejo v bolezen, ampak tudi na vse druge, ki jih imamo, tako na koži kot na sluznicah. 

Odporne bakterije ne ogorožajo le bolnika, temveč vse nas, saj se uspešno širijo v okolje. Tako napadejo druge ljudi, ki odtlej nosijo ‘ta odporne’ bakterije, zato antibiotiki v boju z njimi naposled bitko izgubijo. Prav zato se je dobro zavedati, da jemljemo antibiotike le takrat, ko jih resnično potrebujemo. Veliko ljudi po njih poseže prehitro ali pa jih neha jemati takoj, ko se počutijo bolje. Prekratek ali predolg čas jemanja antibiotikov na koncu povzroči njihovo neučinkovitost.

Začaran krog

Prebivalstvo je s sintetičnimi antibiotiki že tako preplavljeno, da so mu rekle »Hvala, ne« že tudi najbolj trdovratne bakterije. Imunski sistem je tako pripravljen za obisk novih bakterij in virusov. Če sledimo raziskovalcem naravnih zmag v boju z bakterijami, rešitev obstaja. Ti pravijo, da je mati narava bolj bistra od nas in nam lahko uspešno pomaga z rastlinami, ki jih poznamo že tisočletja. Njihova prednost je, da ne delajo škode s stranskimi učinki.

Denimo, raziskovalka Sanja Lončar je na enem od številnih predavanj razmišljala o tem, da veliko rastlin vsebuje snovi, za katere ugotavljajo, da delujejo proti bakterijam. Znanost je poskusila te snovi opredeliti, vendar ni prišla do odgovora, zakaj večina naravnih antibiotikov dobro opravi tako z bakterijami kot tudi z virusi in kvasovkami. Doslej to ni uspelo nobenemu sinteznemu zdravilu.

Izbira je naša

Sodoben čas nam ponuja veliko dostopnega znanja in številne rešitve, ko nas napade bolezen. Izbira možnosti je pestra, posvet z zdravnikom moder, a preden zbolimo, lahko za svoj obrambni mehanizem poskrbimo kar iz zakladnice domače lekarne. 

V duhu širjenja obzorij se ozrimo še k naravi – ta v svojih nedrjih ponuja veliko učinkovin v rastlinah, ki se znajo dobro spopasti z bakterijami, virusi in kvasovkami. Naši predniki so te učinkovine s pridom uporabljali, danes pa se tudi sodoben človek vse bolj obrača in vrača v njihov čas. Izbira sicer od nas zahteva nekoliko več napora, vztrajnosti in znanja o pravilni uporabi tega, kar nam ponuja narava – česen, čebula, koromač, hren in ingver so lahko naši dobri prijatelji, če zaupamo njihovi antibiotični moči, ki jo v največji meri skrivajo v svojih eteričnih oljih. Razmišljajmo torej že preventivno in se odločajmo modro.