Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen

Za demenco po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije v Evropi trpi približno 10 milijonov ljudi, do leta 2030 pa naj bi se število bolnikov podvojilo, saj je demenca tesno povezana s starajočo se družbo.

Po nekaterih ocenah ima demenco približno en odstotek ljudi pred 65. letom, po 65. letu pa odstotek oseb z demenco strmo narašča. Po 90. letu starosti bolezen prizadene kar 60 odstotkov starostnikov.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen

Demenca prizadene spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnost govora in presoje.

Vzroka za nastanek demence stroka še ne pozna, ozdravljivih oblik demence je zelo malo in najpogostejša – Alzheimerjeva bolezen ni ozdravljiva, saj bolezenski proces kljub zdravljenju, ki sicer pomembno izboljša kakovost življenja bolnika, napreduje.

Zgodnja diagnoza je ključna, ker so zdravila za zdravljenje demence najbolj učinkovita v začetnih fazah bolezni, hkrati pa pripomorejo k boljšemu soočanju z boleznijo tako osebe z demenco kot njihovih svojcev ter k izboljšanju kakovosti življenja.

V večini primerov predpisana zdravila za demenco bolezni sicer ne ozdravijo, upočasnijo pa njeno napredovanje. Zgodnje zdravljenje omogoča, da oseba z demenco ostane aktivna čim dlje časa in s tem tudi vključena v družbo. Zdravljenje močno olajša tudi živ­ljenje svojcev, ki so zaradi nege bolnika z demenco izjemno obremenjeni in pogosto obolevajo tudi sami.

Alzheimerjeva bolezen povzroča spremembe v možganih

Potuhnjena in napredujoča Alzheimerjeva bolezen, kot je na nedavni izobraževalni konferenci za strokovnjake, bolnike in svojce V ritmu človeških možganov pojasnila nevrologinja doc. dr. Milica Gregorič Kramberger z Nevrološke klinike UKC Ljubljana, povzroča spremembe v možganih.

V možganih se namreč odlagajo določene snovi, kar postopno privede do odmiranja možganskih celic ali nevronov. To se pri bolniku kaže kot zmanjšanje spoznavnih sposobnosti oziroma kot napredujoča demenca.

Bolniki se osebnostno spremenijo in pozneje tudi telesno opešajo. Bolezen se navadno začne potuhnjeno – počasi in neopazno, nato pa postopno napreduje. Če se lahko bolnik natančno spomni, kdaj se je poročil ali kdaj se mu je rodil prvorojenec, pa se ne spomni, kaj je pred nekaj urami zajtrkoval, pogosto pa izgubi tudi veselje do dela in druženja.

Z napredovanjem bolezni se težave le še stopnjujejo. Bolniki se ne spomnijo več enostavnih reči, kot so imena prijateljev, bližnjih, pogosto se izgubijo, postajajo sumničavi, saj se ne spomnijo, kam so spravili stvari, hitro se vznemirijo in podobno.

Bolnik z demenco sčasoma ni zmožen več skrbeti zase in potrebujejo pomoč, nadzor in nego.

Pomanjkanje ozaveščenosti in znanja o demenci je zelo prisotno v številnih državah

»Posledice so stigmatizacija in težave pri zgod­njem odkrivanju in zdravljenju. Zato morajo države demenco prepoznati za prednostno nalogo javnega zdravja in izboljšati oskrbo oseb z demenco predvsem z zgodnjim odkrivanjem bolezni, s celovitim zdravljenjem in podporo negovalcem. Trenutno je razkorak med potrebami oseb z demenco ter zagotavljanju teh potreb velik. Dolgotrajna oskrba je pogosto razdrobljena ali pa je sploh ni. Osebam z demenco neredko odrekajo človekove pravice tako v skupnosti kot v domovih za ostarele, te osebe niso vključene v procese odločanja, njihove želje in potrebe po negi pa pogosto niso upoštevane. Zato obvladovanje demence zahteva celostni pristop vlade, ki vključuje različne deležnike, osebe z demenco in negovalce ter celotno skupnost. Vlade imajo namreč osrednjo vlogo pri ustvarjanju pogojev za opolnomočenje posameznikov in skupnosti ter spodbujanje in zaščito blaginje. Da bi zmanjšali neenakosti v zdravju in povečali dobrobiti posameznika, morajo biti ukrepi univerzalni, integrirani in usklajeni. Številne države nimajo nacionalne strategije za demenco. Slovenija jo ima od leta 2016,« je na konferenci V ritmu človeških možganov, ki jo je organiziralo Združenje Spominčica – Alzheimer Slovenija, poudarila dr. Ajga Rurane, vodja urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji.

Demenca ne prizadene le bolnika, ampak tudi njegove bližnje

Po prvi hudi preizkušnji – soočanju z boleznijo in njenimi posledicami, sledi postopno napredovanje bolezni, ko je oseba z demenco vse bolj odvisna od pomoči in nege bližnjih, ti pa postajajo vse bolj obremenjeni.

V Evropi je prav demenca med starejšim prebivalstvom glavni vzrok, da postanejo starostniki, nezmožni skrbeti zase, odvisni od drugih. Zelo pomembno je, da svojci izvedo, da je oseba bolna, ker sicer ne razumejo, zakaj je drugačna, zakaj se prepira, zakaj stvari pušča na napačnih mestih, recimo čevlje v hladilniku ali pa televizijski daljinec v zamrzovalni skrinji. Pogosto bližnje obtoži, da so ji kaj ukradli.

Svojci pogosto poročajo, da so se že nekaj let pred postavljeno diagnozo doma ogromno prepirali, ker niso vedeli, da je oseba bolna. Sprejeti diagnozo je najtežje. Pa vendar svojci navajajo, da so potem, ko so izvedeli za diagnozo, čutili olajšanje in lažje spremenili obstoječo vsakodnevno rutino. Življenje v negotovosti je nedvomno bolj stresno kot življenje, v katerem veš, kaj se s tabo dogaja. Še posebej prvih nekaj mesecev po diagnozi je pomembno, da se svojci informirajo o bolezni. V Združenju Spominčica - Alzheimer Slovenija za svojce oseb z demenco dvakrat na leto organizirajo izobraževanje Ne pozabi me, na katerem jih seznanijo z uspešnimi strategijami za oskrbo osebe z demenco doma. Za osebo z demenco je seveda najbolje, da ostane čim dlje v domačem okolju, vendar je nastanitev v domu za starejše včasih neizogibna.