Slovenija je dežela okuženih klopov

Klopni meningoencefalitis velja pri nas za eno najpomembnejših infekcijskih bolezni, saj se Slovenija uvršča med države z največjo obolevnostjo v Evropi. Klopi, okuženi z virusom klopnega meningoencefalitisa, so razširjeni tako rekoč po vsej državi. Med letoma 2003 in 2012 je tako za KME vsako leto zbolelo povprečno 250 bolnikov.

Največja pojavnost KME je na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji. Najmanj okužb s KME pa beležijo v koprski, novogoriški ter v novomeški regiji.

Cepljenje je najučinkovitejša zaščita

Po priporočilih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu najučinkovitejši ukrep pred okužbo KME, saj je cepivo varno in učinkovito. Cepljenje, ki je sicer samoplačniško, priporočajo vsem ljudem od enega leta starosti. Ob cepljenju se redko pojavijo prehodne reakcije, kot so rdečina ali oteklina na mestu cepljenja, slabo počutje ali vročina, ki navadno izzvenijo v enem dnevu. Proti klopnemu meningoencefalitisu se ne smejo cepiti ljudje z vročino in alergijo na jajca.

Potek cepljenja

Shemo učinkovitega cepljenja sestavljajo trije odmerki cepiva, ki jih posameznik prejme v enem letu. Prva dva odmerka cepiva naj bi v enomesečnem razmiku prejeli v zimskih mesecih, da se učinkovita zaščita proti KME vzpostavi že pred pomladno aktivnostjo klopov. Tretji odmerek pa naj bi prejeli čez devet do dvanajst mesecev. Če začnemo s cepljenjem v času, ko so klopi v naravi že aktivni, je priporočljivo, da bi prva dva odmerka prejeli v razmiku dveh tednov.

Pozneje pa so potrebni poživitveni odmerki. Najprej po treh in potem na vsakih pet let.

Znaki okužbe

Prvi znaki okužbe se sicer pojavijo v povprečju sedem do štirinajst dni po vbodu okuženega klopa.

Posledice okužbe so lahko trajne in usodne, saj se ohromitve, lahko tudi dihalnih mišic, statistično pojavijo pri okoli petih odstotkih bolnikov, slab odstotek bolnikov pa v akutnem obdobju bolezni umre. Za evropski podtip virusa KME sicer velja, da pri okoli dveh tretjinah bolnikov povzroča bolezen z značilnim dvofaznim potekom.

Najprej virozi podobne težave

Prva faza KME, ki ima neznačilne simptome in znake, traja od dva do sedem dni. Bolnik se slabo počuti, je utrujen, ima vročino, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih. Lahko tudi bruha.

Zdravniki ob tako neznačilnih težavah navadno sprva ocenijo, da gre za virozo. Po približno tednu dni se bolnik počuti bolje. Večina bolnikov z diagnosticirano prvo fazo bolezni razvije tudi drugo fazo, v kateri je prizadeto osrednje živčevje.

Prizadetost osrednjega živčevja

Po prvi fazi bolezni se bolniki počutijo bolje in so v naslednjih treh tednih navadno brez posebnih bolezenskih težav. Nato sledi druga faza, ko bolnik praviloma potrebuje bolnišnično zdravljenje. Pri večini bolnikov bolezen poteka kot meningitis – vnetje možganske ovojnice. Če je pridruženo še vnetje možganskega tkiva, se razvije meningoencefalitis.

Do deset odstotkov bolnikov pa razvije meningoencefalomielitis, pri katerem je prizadeto tudi možgansko deblo. Za meningitis so značilni visoka vročina, močan glavobol, trd vrat, bolečine v vratu, vrtoglavica, slabost ter bruhanje. Če virus poleg vnetja možganske ovojnice povzroči tudi vnetje možganskega tkiva, se znakom meningitisa pridružijo še tresenje prstov rok in jezika, težave z zbranostjo in mišljenjem ter različne stopnje motenj zavesti, lahko tudi koma.

Najtežja klinična oblika prizadetosti osrednjega živčevja po okužbi z virusom KME je meningoencefalomielitis, ki poleg ostalega pri bolniku povzroča še ohromitve udov, najpogosteje ramenskega obroča in medenice ter dihalnih mišic. Bolniki potrebujejo dolgotrajno bolnišnično zdravljenje, ki je odvisno od stopnje prizadetosti osrednjega živčevja.

Trajne posledice

Bolniki z ohromitvijo mišic imajo težji potek bolezni, večkrat potrebujejo mehansko predihavanje, počasneje okrevajo in potrebujejo tudi dolgotrajno rehabilitacijo. Pri nekaterih bolnikih so ohromitve trajne. 

Tudi sicer velja, da ima več kot tretjina bolnikov po prebolelem KME postencefalitisni sindrom, ki lahko močno okrni kakovost bolnikovega življenja, saj lahko bolnikom povzroča glavobol, motnje spomina in zbranosti, depresijo, težave z ravnotežjem in okvaro sluha, lahko tudi tresavico.