Ste vedeli, da je 16. novembra 1995 Generalna konferenca UNESCO na svojem zasedanju razglasila ta dan Mednarodni spominski dan strpnosti? Deklaracija o načelih strpnosti želi javnost ozaveščati o nevarnosti nestrpnosti, ki se v dobi hitrega življenja vse bolj pojavlja. Še v resoluciji Združenih narodov je zapisano, da je strpnost osnovni temelj vsake civilne družbe in miru.

Strpnost predstavlja značajsko lastnost, ki je neposredno povezana z zmernostjo, da jo je ravno prav. Je sestavni del osebnosti in posameznikovega življenja, zato je trajna in ne pomeni enkratne odločitve in dejanja. Kot vse druge kreposti je tudi strpnost vrlina, ki se jo moramo preko življenjskih izkušenj naučiti in jo vedno znova uriti in vzgajati. Predstavlja zlato sredino med dvema hibama, skrajnostma, na eni strani nestrpnostjo, nepotrpežljivostjo oz. neučakanostjo in drugi strani pretirano strpnostjo, superstrpnostjo.

Strpnost je povezana s človekovimi pravicami

Strpnost je danes družbeno močno povezana s človekovimi pravicami. Te narekujejo, da smo strpni in spoštujemo drugače misleče, drugače verujoče, druge rase, drug spol, druge generacije, predvsem pa je potrebno biti spoštljiv in strpen od vseh drugačnih. Ideja človekovih pravic je predvsem v tem, da smo v medosebnem odnosu vedno enako človeški, ne glede na zunanjo podobo.

Vsak je po svoji definiciji edinstven in s tem drugačen od drugih. Da smo strpni, pomeni, da smo potrpežljivi in umirjeni do soljudi, ki so mogoče popolnoma drugačni kot mi, drugačni ne le v mišljenju ampak tudi po videzu, zgodovini in kulturi. Vse je odvisno od nas ali bomo te drugačnosti sprejeli. Strpnost je krepost, ki nas bo soočala v mirnosti, objektivnosti in je izziv našemu temperamentu, ozko gledanosti in čustvenosti.

V medosebnih odnosih je strpnost ključnega pomena

V medosebnih odnosih v šoli, v službi, v družbi, pri sorodnikih in prijateljih imamo vedno opraviti z drugačnostjo človekovega značaja. To je za nas velik izziv strpnosti, predvsem v tem ali bomo človeka sprejeli in ga spustili v svoj krog. Za razvoj strpnosti je ključno zavedanje, da drugi ni drugačen, ampak nam je enak. Res je, da nas zunanja podoba in okolje, v katerem živimo in odraščamo, dela drugačne, drugače misleče. Toda, ko spoznamo, kaj pomeni drugačnost in zakaj določene stvari v nas zbujajo nestrpnost in nepotrpežljivost, bomo v medosebnih odnosih močno napredovali.

Strpnost in spoštovanje hodita z roko v roki

Brez strpnosti odnos med ljudmi težko obstane. Hodi skupaj s spoštovanjem do sebe in sočloveka, še posebno pa je trdno povezana s sprejemanjem. Če smo sposobni človeka sprejeti, potem smo do njega lažje strpni in obratno. Če bomo imeli občutek, da nas sočlovek sprejema, bo tudi lažje strpen do nas. V medosebnih odnosih je strpnost stalno na preizkušnji, še posebno, ko pride do konfliktnih situacij. Takrat sta na preizkušnji tako ljubezen in spoštovanje, ki sta v partnerskem odnosu izredno povezana.

Zlasti v partnerskih odnosih se strpnost enači z ljubeznijo. Če smo strpni do ljudi, katere imamo radi ali jih ljubimo, potem se odnos razvije v pravo smer. Vsaka nestrpnost in nesprejemanje pa zagotovo vodi v neuspeh ali razhod med dvema partnerjema. Če želimo imeti trden in dolgotrajen odnos, potem je strpnost treba negovati in spoštovati osebno svobodo drugega, da mu pustimo tisto, kar želi biti ali želi početi. Če pa se vzpostavi še primeren dialog, pričnejo strpnost, ljubezen, spoštovanje in zaupanje cveteti.

V odnosu med nepoznanimi ljudmi je strpnost resničen izziv, še posebno, če do teh ljudi ne čutimo spoštovanja, zaupanja in ljubezni. Včasih se izkaže, da sta spoštovanje in strpnost na veliki preizkušnji, še posebno takrat, ko nas zaslepijo čustva ali nas prevzame egocentrizem. Zato moramo vedeti, da strpnost v medosebnem odnosu raste skozi iskren pogovor, brez laži in prekrivanj.