Knjiga, ki je nastala ob njegovih predavanjih študentom mariborske Medicinske fakultete, med drugim predstavlja vso širino zdravniškega poklica in široko paleto etičnih dilem v različnih vejah medicine. 

Kaj je bil poglavitni razlog, da ste napisali knjigo Pogovori o zdravniški etiki?

Po osmih letih predavanj tega predmeta na mariborski Medicinski fakulteti so se mi zapisi in ideje kar nekako zbrale v knjigi. Svoje misli lahko zdaj ponudim širšemu krogu, in ne le študentom medicine. Ko je knjiga že izšla, sem pomislil, da bi ji lahko dal podnaslov Kako biti dober zdravnik. Iskreno upam, da bodo ob branju dobili spodbudo za dobro delo številni zdravniki. Želim si, da bi jo prebralo tudi čim več ljudi, ki na medicino gledajo z druge strani, kot bolniki ali kot bodoči bolniki, in da bi moje besede pripomogle k razumevanju vseh lepih, pa seveda tudi težavnih strani našega poklica. 

V poglavju Avtonomija in njene omejitve pišete, da je spoštovanje avtonomije bolnika na osrednje mesto pri razpravah o zdravniški etiki prišlo šele v drugi polovici 20. stoletja, medtem ko si danes ne moremo predstavljati, da bi bolnika izključili iz procesa odločanja. Je pomembno, da ima bolnik pravico do odločanja pri zdravljenju?

Na prvi pogled smo res priča nenavadnemu razvoju v odnosih med zdravniki in bolniki. V starih časih, ko je bila medicina hudo nemočna, brez razumevanja narave posameznih bolezni, brez diagnostike in seveda brez učinkovitega zdravljenja, je zdravnik odločal sam in bolniku ni prav veliko pojasnjeval. Danes so zdravniške odločitve na znanstveno preverjenih temeljih oprte na sodobno diagnostiko. Za vsako vrsto zdravljenja natančno poznamo njegovo učinkovitost pa tudi neželene učinke. To mnogo globlje  znanje in mnogo večje možnosti ukrepanja pa zdravniku ne dajejo pravice, da bi odločal mimo volje bolnika. Prav zato, ker je medicina mnogo močnejša, ji moramo kot protiutež postaviti pravico bolnika, da odloča o tem, kako bomo z njim ravnali.

Kako lahko zdravnik zgradi zaupen odnos z bolnikom? Je pri tem pomembna empatija, zmožnost zdravnika, da v bolniku prepozna človeka, in ne le nosilca diagnoze?

Tisti zdravniki, ki v bolnikih ne prepoznajo človeka, so zgrešili bistvo našega poklica. Seveda je potrebna natančnost pri diagnostiki in pri zdravljenju, vendar bi bilo naše delo brez človeškega odnosa čustveno prazno, dolgočasno, in zato še bolj naporno. Empatija teče v obeh smereh!

Ste bili v svoji karieri tudi zaupnik svojih bolnikov?

Zaupnost v vašem vprašanju lahko razumem na dva načina. Nedvomno velja stroga zaveza k zaupnosti, ko gre za razkrivanje informacij o bolnikovi bolezni nepooblaščenim osebam. Drugo razumevanje zaupnosti pa se dotika osebnih, intimnih informacij, ki s samo zdravniško obravnavo nimajo tesne zveze. Takšnih primerov je seveda mnogo manj, mimo njih pa tudi vedno ne moremo. Spomnim se gospoda, ki mi je teden dni pred smrtjo zaupal, da sta se z bratom na smrt sprla in se že 30 let nista videla. Bilo je ganljivo, ko je brat prišel in sta se spet objela.

V knjigi omenjate, da je izgorevanje resna, vendar pogosto spregledana značilnost zdravniškega poklica. Ste se morda sami spopadali s tem?

Sam te izkušnje na srečo nisem doživel. Vem pa za precej kolegov, ki so jih delovne in čustvene obremenitve tako posrkale vase, da so se zlomili in niso mogli naprej. 

Poglavje ste namenili tudi komunikaciji. Je pomembno, da zdravnik ne uporablja preveč strokovnih izrazov, ko bolnika seznani z boleznijo?

Glede strokovnega izrazja velja, da je informacija tisto, kar je bolnik razumel, in ne tisto, kar je slišal. Zdravnikovo pojasnilo naj ne bo monolog, ampak pogovor v obeh smereh, da zdravnik hitro sprevidi, kaj je bolnik res razumel. 

Lahko zdravnik prizna, da vsega še ne ve?

Zdravnik, ki misli, da vse ve, je nevaren. Vsak dober zdravnik sebi, kolegom in bolnikom pove, da vsega ne ve. Včasih se pošalim in bolniku rečem, da vsega ne vedo niti oni tam zgoraj, nad oblaki.

»Družinski zdravnik opravi v letu dni vsaj pet tisoč, nekateri tudi več kot 10 tisoč pregledov bolnikov,« pišete, zato je nemogoče pričakovati, da se družinski zdravnik nikoli ne bo zmotil v diagnozi, v oceni stanja bolnika ali pri izbiri najboljšega zdravljenja. Zapletom se v medicini ni mogoče izogniti. Kako jih je možno zmanjšati?

Verjetnost zapletov lahko zmanjšamo, če jih bomo prijavljali, analizirali in odpravljali vzroke zanje. Vse to bo steklo, ko bo odpravljena kriminalizacija zdravniške napake. V središču pozornosti mora biti neželeni dogodek, in ne domnevni krivec. Prav nihče med zdravniki ali drugim medicinskim osebjem ne naredi napake namerno, z naklepom, zato je grozljivo, da grozijo zdravniku z zaporom. Dokler bo tako, ne moremo pričakovati, da bodo zdravniki napake prijavljali.

Kako ocenjujete organizacijo slovenskega zdravstva?

Na osnovni ravni, pri neposrednih stikih med bolniki in zdravstvenim osebjem vse presenetljivo dobro teče. Ko pa gremo na višje ravni vodenja, je z vsako naslednjo stopničko ocena nižja. Ministrstvo za zdravje si zasluži oceno nezadostno. 

V knjigi omenjate tudi dolge čakalne dobe, ki prinašajo številne slabe posledice in najbolj prizadenejo zapostavljene sloje prebivalstva. Kako je mogoče zmanjšati čakalne dobe in odpraviti preskakovanje čakalnih vrst, kar označujete za najpomembnejšo obliko korupcije v našem zdravstvu?

Čakalne vrste, s tem pa tudi korupcijo pri njihovem preskakovanju, lahko zmanjšamo le tako, da jih v celoti odpravimo. Tisto, kar je za zdravje ljudi res bistveno, mora biti dostopno takoj, brez čakanja. To hkrati pomeni,  da moramo omejiti nabor pravic, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. Za vse druge, manj pomembne zdravstvene storitve, naj poskrbi dopolnilno zavarovanje ali pa naj ljudje to plačajo sami, iz žepa, kot pravimo.

Na koncu knjige ste dodali Kodeks zdravniške etike, ki je bil sprejet jeseni 2016. Zakaj je bilo treba sprejeti nov kodeks zdravniške etike?

Kodeks ni nov, je le prenovljen, polovico krajši in bolj berljiv. V primerjavi s prejšnjim kodeksom ni velikih novosti. Bolj razumevajoči smo do nepreverjenih načinov zdravljenja, ki so dopustni, kadar gre za dopolnilno zdravljenje, torej ne kot alternativo preverjenemu zdravljenju in da ne gre za okoriščanje.

Zakaj se v kodeksu zavrača evtanazija in pomoč pri samomoru?

Oh, tej temi bi lahko posvetila cel intervju. V kodeksu za zavračanje evtanazije seveda ni podrobne razlage. Prav na kratko – zagovorniki evtanazije se sklicujejo na etično načelo spoštovanja avtonomije, pri tem pa pozabljajo, da velika večina hudo bolnih nima več polne avtonomije, saj njihovo avtonomijo omejujejo bolezenske težave pa tudi podrejenost svojemu socialnemu okolju, predvsem svojcem. Legalizacija evtanazije bi prinesla veliko nevarnost  zlorab, saj bi se odprla pot, da se na preprost način svojci in družba znebimo bremena hudo bolnih. Torej, evtanazija namesto skrbi za hudo bolnega očeta, evtanazija namesto razvoja paliativne medicine. In končno, avtonomijo imamo tudi zdravniki in nihče nam ne more naložiti obveznosti, da bomo ubijali bolnike. Priznam, da so izjemni primeri, ko bi bila evtanazija lahko etično sprejemljiva. Ob tem pa moramo vedeti, da po izjemnih primerih ne sprejemamo pravil. Če se za konec vrnem k svoji knjigi – zadnji del knjige so študentski seminarji, ki prinašajo širok nabor etičnih dilem. Prvi seminar predstavlja primer, ko bi bilo nadomestno materinstvo lahko etično sprejemljivo. Zaradi takšnega izjemnega primera pa še ne bomo spremenili zakonodaje, ki nadomestno materinstvo prepoveduje.