Sem v tistih letih, ko sem obdan predvsem z ljudmi, ki imajo doma otroke. In ne glede na to, kako stari so ti otroci – nekateri so komaj shodili, drugi se bližajo polnoletnosti – vsak starš pristopa do vzgoje po svoje.
Sicer obstajajo knjige in obstajajo članki pa izobraževalni videi in ustna izročila, ki ponujajo skupek nekih pravil in usmeritev, a za vsako pravilo se potem hitro najde še sto novih, ki jih prej nihče ni omenjal.
Ko sem se tako pred časom znašel v pogovoru dveh mamic (ena ima enega najstnika, druga ima najstnika in hčerko, ki se tem letom približuje), sem sprva poslušal izmenjavo neštetih izkušenj in naukov, kako se ena in druga soočata z vsakodnevnimi starševskimi problematikami, nakar je tema nanesla na to, kaj so naslednje nujnosti, ki se jih morajo priučiti njuni potomci.
Takrat mi je v naročje nenadoma padlo vprašanje: "Kaj pa bi ti naučil svojega otroka?"
V tistem trenutku so se mi čez misli najprej zavrtele vse najbolj klasične moške lekcije – voziti kolo, smučati, vreči kamen, da se odbija od gladine vode, jokati na notri, riganje abecede in pravilno točenje piva v kozarec. Mogoče še to, kako resetirati modem, če ne dela internet.
Potem pa sem pomislil, kaj so morda tiste lekcije, ki smo jih od staršev slišali tako, mimogrede, pa so sčasoma postale zelo nujen del našega vsakdana.
1. Kako zadržati preklinjanje v neprimernih situacijah
Če se spomnim na lastno odraščanje in odraščanje vrstnikov, sklepam, da obstaja med starši neko neuradno pravilo, da ko otroci dosežejo določeno zrelostno stopnjo, lahko začnejo nezrelost uporabljati kot izrazno orodje. Sklepam, da je za večino ta starost nekje okoli 16 let.
Takrat mladi začnejo veliko bolj samozavestno vključevati kletvice v redni pogovor, obenem pa imajo kot zoreči najstniki toliko težav, da se staršem njihovo preklinjanje v primerjavi z vsemi hormonskimi nihanji, čustvenimi nestabilnostmi, šolskimi težavami in vsesplošnim uporništvom, zdi popolnoma trivialno.
Zato največkrat pozabijo na nauk, da čeprav so kletvice zabavne in lahko še tako pusto podajanje informacij spremenijo v eksotično verbalno doživetje, niso vedno primerne.
Če preklinjamo preveč pogosto, izpademo primitivni. Če preklinjamo, ko smo jezni, nas nihče ne jemlje resno. Ker argumenti težko zdržijo, če je vsaka druga beseda grešnega značaja. V bistvu je prekinjanje smiselno edino takrat, ko smo v družbi s prijatelji in si izmenjujemo bebave trače in neslane šale.
Kar se zdi kot enostavno pravilo, a v realnosti naleti na velik problem. Namreč – če preklinjamo pogosto, se lahko hitro zgodi, da nam kletvica uide v situaciji, ko je popolnoma neprimerna. Na primer na kosilu pri babici. Ali pa, ko se mladenič zagovarja pri profesorici. Oziroma pri sodniku. Odvisno pač, kako zelo uporniško dušo ima.
To je lekcija, ki je za mlade, kot smo bili tudi mi, ki smo radostno krepili svoje pogovore z najbolj sočnimi kletvicami svoje domišljije, včasih zelo trpka.
2. Kako se soočati z govoricami
Govorice so neizogibni del našega družbenega ustroja. Paradigma, da moramo stremeti k svetu, v katerem se govorice ne bodo širile, je nesmiselna.
Bolj smiselno je, da se naučimo, kako se z govoricami soočati. Prej ko to naučimo svoje potomce, lažje bodo vijugali po svoji socialni mreži.
Najprej – govorice je mogoče zelo enostavno obrniti v svojo korist. Če vemo, da so govorice neizbežne, lahko včasih sami podtaknemo kakšno informacijo, da spravimo v tok stvari, s katerimi se ne bi želeli soočati neposredno.
Spomnim se, da so že v srednji šoli nekateri znali še kako dobro izkoriščati ekosistem govoric v svojo korist, ker so se to naučili prej kot tisti, ki so se le pritoževali, da je ves čas neka drama in da vsi govorijo za hrbti drugih.
Recimo – všeč ti je neko dekle, ampak nimaš poguma, da bi ji to povedal, tudi zato, ker si ne želiš, da bi njen morebitni 'ne' pospremilo še kolektivno posmehovanje vseh njenih priležnic (v srednji šoli so dekleta vedno delovala v krdelih in predvidevam, da je še vedno tako).
To tveganje pa je skorajda neobstoječe, če le svoj romantični interes zaupaš neki klepetulji, vedoč, da bo prek govoric to prej ali slej prišlo do izbrane simpatije. Enostavno in varno se potem po govoricah njen odziv prej ali slej vrne do tebe.
Na drugi strani pa se je treba zavedati moči govoric. Res je, da privilegirane informacije kar kličejo po tem, da jih nekomu zaupamo. Koliko pogovorov ste že začeli z besedami "Ampak to povem samo tebi, zato ne govori tega nikomur," potem pa se je prej ali slej razvedelo?
3. Kako preprečiti, da ti in tvoj dom ne smrdita
Vsi najstniki imajo čuden vonj. Zato so starši v času, ko smo bili sami najstniki, ob vstopu v sobo vedno najprej tekli odpret okno, preden so se lahko v miru začeli dreti, v kakšnem svinjaku živimo.
A najstnikom je zelo težko dopovedati, da jim soba smrdi po trohnečih podplatih, ker živijo v svetu z drugačnimi težavami.
Sicer je potem najlažje načeti debato o uporabi dezodoranta, kar je za njih sicer sramotno, za starše pa dodaten udarec po mesečnem budžetu, a kaj, ko se v tem pogovoru običajno razkrije, da mladi ne potrebujejo samo usmeritev glede izbora najljubšega umetnega vonja, ampak kar celotno izobraževanje o najbolj osnovnih higienskih postopkih.
Ljudje se lastnega telesnega vonja običajno ne zavedamo, razen če ta ni že tako napredoval, da bi lahko prevzel fizično obliko. Dopovedati mladim, da zgolj splakovanje z vodo ni prhanje in da uporaba gela za prhanje ni neobvezna, je zato še toliko težje, ker oni običajno ne zaznavajo, da zaradi podivjanih hormonov zaudarjajo – vsaj dokler jim nosu ne porinemo v lastno pazduho. Obenem je najstnikom res tečno, ker ta Sizifov boj s telesnim vonjem lahko vzame polovico njihovega življenja.