Če bi sto ljudi vprašali, zakaj je razpadlo njihovo zadnje razmerje, bi verjetno dobili sto različnih odgovorov. A kljub temu se zdi, da razmerja običajno razpadajo zaradi enih in istih razlogov.
Varanje, laži, neusklajene ideje o skupni prihodnosti, pomanjkanje ljubezni. Vse to so vsekakor popolnoma sprejemljivi razlogi za prekinitev odnosa, a so v samem bistvu precej filmski. So kot nekakšni idealni razlogi, popolnoma binarni, kjer ni oporekanj, kaj je šlo narobe.
Resničnost pa je nekoliko drugačna.
Kot potrjujejo strokovnjaki, ki že desetletja dajejo naša razmerja pod mikroskop, večina razmerij ne razpade zaradi najbolj očitnih razlogov.
Običajno se tudi stabilna razmerja začnejo krhati zaradi drobnih malenkosti, dokler niso tako trhla, da jim ni več pomoči. Malenkosti, ki se morebiti na prvi pogled zdijo popolnoma nepomembne. Te malenkosti pa vključujejo tudi nekaj neprijetnih, a popolnoma vsakdanjih navad, ki vztrajno razjedajo vez med nami in našim partnerjem.
1. Pomanjkanje časa zase
Uspešni pari večkrat poudarijo, da je ključ do zdravega odnosa v razumevanju, da je partner tudi po desetih letih skupnega življenja še vedno samostojna oseba. Oseba, ki ima svoje interese, hobije, želje in – predvsem – potrebo, da se kot samostojna oseba udejanja v prostoru in času. Nič ni bolj ubijajočega kot zadušljiv odnos, kjer se eden od partnerjev popolnoma podredi pričakovanjem in idejam drugega. Kot tisti copatarji, ki jim je žena ves prosti čas, prej namenjen za hobije in prijatelje, nadomestila s sprehajanjem genetsko popačenega mikro psa (ki ga je sama hotela imeti), obiskovanjem njene mame in pomivanjem posode, čeprav vedno on skuha kosilo. Ali pa tiste ubožice, ki morajo zavreči vse svoje moške znance, ker je on neozdravljiva gmota patološke ljubosumnosti.
Oba v paru potrebujeta svoj čas. Svoj prostor. Predolgo in prekomerno preživljanje časa ločeno seveda ni priporočljivo – saj veste, daleč od oči, daleč od srca – a pari, v katerih oba partnerja vzdržujeta in negujeta svoje hobije in prijatelje, so običajno bolj funkcionalni in predvsem srečnejši.
2. Prepričani smo, da o partnerju vemo vse
Ko v razmerju minejo leta, celo desetletja, se nam zdi, da osebo, s katero živimo, že popolnoma poznamo. Da skrivnosti ni več. Da smo odkrili vse njene odtenke – način razmišljanja, kaj ima rada in kaj ne, v kaj verjame in v kaj ne, kakšni filmi so ji všeč in kakšna glasba ji najbolj prija. Takšno prepričanje lahko hitro privede do situacije, ko se partnerja v razmerju sploh več ne pogovarjata. Sicer si izmenjujeta opombe, komentarje in nujnosti, da lahko normalno funkcionirata, tistih pravih pogovorov pa več nimata. Saj poznate tiste trenutke, ko dolgoletni par sedi za mizo v restavraciji, ona pregleduje objave na Facebooku, on strmi v jedilnik in se sprašuje, zakaj hobotnica na žaru stane petnajst evrov. Ko natakar prinese vino, se končno pogledata in spregovorita – o tem, kdo bo poklical serviserja za pomivalni stroj in kdo bo v petek pobral otroke.
Spomnite se na prve zmenke. Na snidenja, polna skrivnosti, ko nas o drugi osebi zanima čisto vse, vemo pa zelo malo. Ta radovednost se mora deloma ohraniti tudi kasneje. Strokovnjaki pravijo, da bi se morali pari vsak dan pogovarjati vsaj 10 minut – in to ne kar o nečem, ampak o drug drugem. O odnosu. O željah. O mislih. Ne pa spet o delu, otrocih in obveznostih. Takšni pogovori namreč dodobra podkurijo strast in vznemirjenje v odnosu, tudi leta pozneje.
3. Ljubezen samo ob posebnih trenutkih
Saj poznate tisti klišejski filmski skeč, ko se moški razveseli dejstva, da je njegov rojstni dan, ker to pomeni, da bo žena privolila v seks. Bolj vsakodnevna realnost pa je dejstvo, da veliko parov izkoristi le tiste posebne trenutke, da izrazi ljubezen – rojstni dnevi, valentinovo, obletnice in podobne priložnosti, ki velijo vnos cvetja, voščilnic in poljubov v vsakdanjo rutino. A to ni dovolj. Študije kažejo, da se v paru, kjer moški od ženske ne prejme zadostne količine romantičnih afirmacij, v obliki besed, gest ali dejanj, možnost ločitve kar podvoji.
Mala izkazovanja ljubezni ne zahtevajo pretirane angažiranosti. Dovolj je le, da se partner počuti cenjenega in opaženega. In če vprašamo kakšne bolj ustaljene pare, ki ždijo skupaj že desetletje in več, bi verjetno slišali, kako super bi bilo, če bi ona vsaj pozdravila, ko pride domov, in kako čudovito bi bilo, če bi on kdaj pohvalil njeno zelenjavno juho – in njeno novo pričesko. Potrditev ljubezni ne zahteva veliko – kompliment, poljub, mala usluga. Že to je dovolj.
4. Vidimo samo negativno
Okoliščine zadnjih nekaj let so nas že dodobra sprogramirale, da zelo hitro vidimo samo negativne stvari. Tudi doma, v odnosu. To sicer ni slovenska specifika, ampak težava, s katero se soočajo številni pari po vsem svetu. Videti samo tisto, kar je v razmerju slabo, je zelo enostavno. Ob malce boljšem pomisleku bi verjetno lahko bil vsak aspekt v razmerju še boljši. On bi lahko še hitreje za seboj pospravil spodnjice, ona bi lahko manj nergala. On bi lahko kdaj sam od sebe zamenjal žarnico, ona bi lahko manj zavijala z očmi, kadar on želi ves dan gledati nogomet.
A osredotočanje na samo slabe strani odnosa je izredno uničujoče. Če se ves čas samo poudarja, kaj je narobe, potem je edina dinamika para ta, da poskušata nekaj popraviti. Neprestana sanacija pa ne omogoča uživanja v tistem, kar je dobro.
Prav tako fokus na slabe stvari ubije vsakršno motivacijo, da bi v odnosu še vztrajali – zakaj pa bi, če je vse slabo? Optimizem sicer ni nekaj, kar pride samo od sebe, sploh če ste že po naravi bolj cinični. Zato strokovnjaki za pare priporočajo nadvse pragmatičen pristop – vzemite list papirja in napišite pet stvari, ki so vam v razmerju všeč in bi jih pogrešali, če vam ne bi bile več na voljo. Ko je enkrat črno na belem, postane celotna slika nekoliko bolj jasna.
Tekst: Darjo Hrib