Poslušam njeno zgodbo in zazdi se mi, da sem jo že slišal. V glavi premečem podrobnosti, jih sestavim nazaj v pregledni mozaik in takrat se mi posveti – jasno, da sem to zgodbo že slišal.
Govorila mi jo je prav ona, pred nekaj leti, le da je imela drugega antagonista.
Namreč, njene zgodbe so zgodbe o razmerjih in neprimernih moških, s katerimi jih ima.
Ta, zdajšnji, je ponovno katastrofalen, a očitno ne dovolj, da bi bili njeni pomisleki o tem, kako ga prekiniti, namesto o tem, kako zdržati.
In v tem se je začel kazati neprijetni vzorec.
Čeprav sem ob poslušanju njenih zgodb ugotovil, da so tej nekvalitetni, mejni moških primerki, s katerimi ima opravka, legitimen vir problemov, je obenem postalo jasno, da je delna krivda tudi na njeni strani.
Ne zato, ker bi bila slaba partnerica, in ne zato, ker ne bi vzdrževala razmerij, v katerih je bila, temveč zato, ker je skorajda nagonsko izbirala neprave moške. Slabe partnerje. Patološko ljubosumne, kronične ženskarje, narcisoidne egoiste, celo kakšnega nasilneža si je privoščila tu in tam.
Ta cvetober moškega slaboumja pa ni bil rezultat njenega nedodelanega okusa za partnerje.
Razlog je segal mnogo globlje in zato ga tisti okoli nje tudi nismo zaznali prav hitro. Skomigali smo ob njenih odločitvah, neodobravajoče odkimavali ob njenih zgodbah in vzdihovali, ko je en gnil odnos zamenjal drugega, vse dokler se ni kristaliziralo, da imamo pred seboj čisto pravo čustveno mazohistko.
"Iščeš bolečino," sem jo previdno vprašal.
Njena tišina je bila dovolj glasen odgovor. Včasih smo se šalili, da so njeni izbranci "Projekt: Človek", ker je vedno izbirala 'poškodovane', tiste, ki so potrebovali posebno nego, da so se lahko na njen račun borili s svojimi ego težavami ali pa na njej ventilirali frustracije, zavrtosti in arhaična prepričanja o delitvi spolnih vlog.
In če ste ob tem pomislili, da tudi vi poznate kakšnega čustvenega mazohista, so tule ključni znaki, ki smo jih zaznali pri njej.
1. Ostaja v razmerjih tudi potem, ko ugotovi, da ji škodujejo
Skozi leta je sicer zamenjala nekaj relativno trajnih zvez, in čeprav se je zdelo, da vsakič znova išče drugačen profil moškega, se je na koncu izkazalo, da je vendarle znala vedno izslediti tiste z bolj čudaško naravo.
Predala se jim je nemudoma, jih vsem nam opisovala kot najbolj izjemne, zaslepljena pred vsakršnimi, še tako očitnimi odstopanji.
In potem sčasoma, ko so stvari začele postajati vse bolj neprijazne, je ona v vsakem trenutku imela pripravljen izgovor zanj.
Bolj je njegov odnos do nje pešal, bolj se je vračala k slepem upanju, da se bo nekega dne vse popolnoma spremenilo. "Saj bo videl, da brez mene ne more," je bil njen pogosti pomislek.
A kot pravijo psihologi – če veš, da je odnos zasičen z bolečino in rešitve ni, pa se vseeno vračaš v ta odnos, potem je morda prav bolečina tisto, kar si v resnici želiš.
2. Dobri fantje so ji bili dolgočasni
Navajena le trpečih razmerij, polnih prepirov, ljubosumja, izkoriščanja in borbe za pozornost, je tistih nekajkrat, ko je po nekem bizarnem naključju le naletela na spodobnega fanta, že po nekaj snidenjih hitro začela zamahovati z roko, češ, kako je dolgočasen in nezanimiv.
Zakaj? Ker nima objestno ljubosumnih izpadov vsakič, ko ona pride deset minut kasneje, kot se je napovedala? Ker vsak njegov drugi stavek ni premeteno zavita žaljivka na račun njenih prepričanj, želja, družine ali telesne teže?
Vsaka normalna oblika odnosa se je njej zdela popolnoma pusta. Dolgočasna. Nesmiselna. Kot da se nič ne dogaja, čeprav se je dogajalo zgolj tisto, kar naj bi se.
3. Polno nepotrebnih prepirov
Njen čustveni mazohizem je sčasoma pronical tudi v njena druga razmerja. V družinske vezi in v prijateljstva.
Okoli nje smo potem stopali kot po jajcih, previdno, ker je lahko vsaka malenkost premaknila njeno čustveno tehtnico in jo pahnila v dretje ali jok, v en ali drug ekstrem.
Zdelo se je, kot da te prepire išče in, posledično, kot da želi, da jo čim več ljudi zasovraži. Na neki način je delovalo.
Skozi leta ji jej uspelo izgubiti večino prijateljev, tudi tistih najbolj potrpežljivih.
4. Vedno na voljo, da se izkorišča
Kot polarno nasprotje njenih čustvenih izpadov pa je na drugi strani bila njena neprestana pripravljenost, da se izkorišča.
Mnogi terapevti pravijo, da če vam ljudje pogosto govorijo, da ste 'preveč prijazni', potem ste zelo verjetno čustveni mazohist. Preveč prijazno je namreč šifra za izkoriščanje – in to je bila njena šibka točka.
Ljudi, ki jih spoznala včeraj in za katere je sama sebe prepričala, da so fantastični, je bila že naslednji dan pripravljena storiti vse. Kot da jim poskuša ugajati le zato, da jim bo všeč.
Iskala jim je službe, nove ali boljše, jim kupovala darila, izpolnjevala usluge, častila pijačo in jedačo, vedno do točke, ko je nenadoma ugotovila, da to razdajanje nikoli ne bo obojestransko.
Sledilo je razočaranje, obup in nova doza destruktivnega, čustvenega razpadanja.
5. Za čustvene mazohiste sreča ni sprejemljivo stanje
Saj verjetno vsi poznamo vsaj enega človeka, ki ob vsakem, še tako odmevnem uspehu, poskuša situacijo očrniti s kakšno negativno ugotovitvijo.
Na odlični sobotni žurki začne jamrati, da bo itak kmalu spet služba, na lep sončen dan nerga, ker ga lahko opeče po nosu, ko dobi povišico, pa je ta ali premajhna ali pa je prišla prepozno.
V tem scenariju se verjetno najdemo številni Slovenci, ker tako radi nergamo in ker vsako dobro novico hitro zabijemo na realna tla.
Ko se to pojavlja pretirano, govorimo o čustvenem mazohizmu, o točki, ko stanje zadovoljivosti preprosto ni sprejemljivo. Je vse v najlepšem redu in na obzorju ni nobenih težav? Potem si nemudoma zamislimo tri najslabše scenarije, ki se lahko pripetijo v tem trenutku.
In ta cikel negativizma je zelo težko prekiniti.
Tekst: Darjo Hrib
Preberite še:
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?