Inventura prijateljstva

Od nas in od življenjskih naključij je odvisno, ali prijateljstva preživijo.

Ravnokar sem

prestopil mejo 40 let in seveda nimam občutka, da bi se ob tej številčni prelomnici oziroma zavoljo nje same z mano dogajalo kaj bistveno drugačnega kot doslej. To, da sem za osem kilogramov lažji kot pred dobrima dvema mesecema, je bolj posledica tako rekoč naključnega dejstva, da sem se pravkar vrnil z daljšega dopusta v tropih, kjer se mi povsem nenačrtovano na lepem pač ni ljubilo nažirati. Užival sem v askezi – in to ne le prehrambeni, tudi seksualni (medtem ko bi o pijači oziroma nje konzumaciji, glede na naslov in usmeritev te naše revije pač, kakšno malenkost kljub vsemu raje zamolčal).

Skrito geslo

Moj sopotnik, 25-letni sosed z Vrabč, ki je šel na takšno pot prvič v življenju, pa je imel temu in svoji starosti ustrezno seveda povsem drugačne cilje. Lahko bi jih strnili v neko geslo – ki ga v družbi prijateljev pogosto izrekam predvsem jaz sam (navsezadnje je pač moja lastna pogruntavščina) in sem ga nekoč celo na svoji ohceti oznanil v kamero in posledično velikemu delu Slovenije . . – ki pa je na tem mestu malce premalo blagoglasno, in raje, kot da sem žrtev cenzure, izpeljem takšnole samocenzuro, pri tem pa med vrsticami komu še vedno povem dovolj.

Za druge pa kvečjemu še tale namig in podatek. Moj dolgoletni znanec, tudi ta še vedno krepko mlajši od mene in tudi on veliki, celo razvpiti šarmer in aktivist pri sosednjem spolu, mi je s položaja urednika neke mlajše založbe ponudil knjižno izdajo mojih že po revijah objavljanih kolumen. Stvar sem imel že lepo urejeno in pripravljeno,

le pri naslovu se je zataknilo. Naslov je bil namreč – prav to omenjeno geslo. Pa ne, da se ga moj kolega, kot tudi znaten delež pravih moških, ne bi želel ali znal držati – težava je v tem, da kljub svobodi tiska tak naslov še vedno ne pride v poštev. Lahko pišeš ne vem kakšno pornografijo, da o drugih, resničnih svinjarijah sploh ne govorim – toda v naslovu o tem ne more biti nobene sledi. Drobtinice. Na krilih vetra. Kaj vem kaj. Bulšit. Skratka, sprijaznil sem se, da opravim avtocenzuro; toda naslov ostaja v osnovi naposled še vedno isti, le prvo in zadnjo besedo sta zamenjali tropíčji – pri čemer je zdaj primeren tudi za mnoge dodatne izpeljave in iskanja, kot ne nazadnje tudi za navedbo na temle mestu. Glasi se: . . čim več . .

Prav spotoma, toda ne brez namena, sem vas ob tem popeljal mimo dveh svojih znanstev s simpatičnima moškima, ki bi bila vsak po svoje lahko tudi moja bližnja prijatelja. Toda naše poti se navzlic skupnemu bivanju in druženju v določenem obdobju, brez slehernega prepiranja ali medsebojne intolerance, med seboj torej vendarle razlikujejo in posledično zelo pogosto, celo praviloma, ločujejo.

Miniljiva leta prijateljstva

Štirideset let je, razmeroma realistično (za koga pa tudi malce pesimistično) vzeto, nekakšna polovica življenja, in s te točke je mogoče pogledati tako nazaj proti začetku kot tudi v drugo smer te vektorske linije. Na njenem koncu prijateljev ne bo več. Oziroma tisti preživeli bodo k nam, brez našega zavedanja, prišli še na tisti zadnji žur, povedali kaj ganljivega in zabavnega, in to bo v glavnem to. Bolj zanimivo pa je nemara razmišljanje, kdo bodo ti ljudje. Tisti, s katerimi se ta čas največ družimo? Naši stari, nekdanji bližnji? Ali pa bo večina morda takih, ki jih doslej sploh še nismo srečali in se bodo naša prijateljstva šele razvila? Morda je za odgovarjanja na ta vprašanja smiselno pogledati v našo notranjost in preteklost. Veliko je odvisno od naše lastne osebnosti, pa tudi od naključij, ki jih prinaša življenje.

Ker tu, moški moškemu, govorim pač o sebi, naj povem, da sem imel v različnih življenjskih obdobjih zelo veliko družbe in da so se ti ljudje – če jim z malce manj zahtevnim kriterijem pač vsem po vrsti rečem – prijatelji z leti rezmeroma pogosto menjali. Jasno je, da tista najpomembnejša prijateljstva ostanejo vse življenje, in tudi če se s človekom ne videvaš pogosto, lahko nanj vselej računaš, da ti bo v stiski pomagal. Ampak to slednje pravzaprav niti ni čisto prava definicija prijateljstva. Pomaga ti lahko, če je dober človek, celo kak popoln neznanec, ki te ugleda v težavah. Prijatelj je torej še nekaj več. Kot je pred časom zelo pozorno ugotovil naš urednik v svojem uvodniku, je prijatelj tisti, ki te med drugim predvsem tudi zabava, ki ni dolgočasen; in prav tako, če ne celo bolj pomembno: ki ga zabavaš in ne dolgočasiš ti.

Kaj se dogaja, da se ljudje v določenem obdobju družijo nadvse intenzivno, potem pa njihov medsebojni interes počasi splahni? Nemalokrat je vzrok, da se dotlejšnja zelo bližnja prijatelja začneta mnogo bolj poredko videvati, to, da si eden ali oba najdeta resno žensko oziroma si v nadaljevanju ustvarita družino. Časa je kajpak bistveno manj. In če nimata denimo oba vsaj približno hkrati majhnih otrok, odpade tudi možnost podaljšanja in preobrazbe teh njunih skupnih postopanj v družinska srečanja, otroške rojstne dneve in podobno. Stvar naključja torej. Prav tako se ve tudi to, da takšno družinsko-družabnostno nišo zapolnijo povsem novi ljudje, denimo ženini prijatelji z mularijo, ali pa, kaj vem, starši otrok iz vrtca, kamor vozimo svoje malčke. In še ena zelo pomembna stvar je, ki jemlje čas dotlej najtesnejšim moškim prijateljstvom: to, da se v vsakem nastalem zrelem in tehtnem partnerskem odnosu, ki se izoblikuje med moškim in žensko, tudi med njima razvije najtesnejše prijateljstvo. S tem pa je nekaj valenc, nekaj prostora-časa za moško-moško prijateljevanje pač nujno zasedenega.

Na Zahodu je za zdaj še dokaj pogostejši primer kot pri nas tudi selitev na novo delovno mesto v zelo oddaljen kraj – kar praktično tudi silno omeji možnosti druženja. Toda prava dobra razmerja premagajo tudi takšne daljave; kdor se res pogreša in se ima med seboj rad, preživlja dopust drug pri drugem oziroma skupaj kje drugje.

V otroštvu in mladosti

Če bi na hitro izvedel nekakšno za spoznanje konkretnejšo inventuro svojih prijateljstev od najzgodnejšega otroštva pa doslej (pa ne mislim docela osebno, kaj šele poimensko – to res ni poanta tega pisanja), bi bila slika takšnale. V prvih dveh letih do kakšnega šestega je vse skupaj predvsem stvar naključja: potencialni prijateljčki so otroci prijateljev naših staršev pa sosedje in tisti iz istega vrtca oziroma razreda. A tudi tu že obstaja možnost izbire, le da otrok to počne skoraj izključno intuitivno: na podlagi medsebojne simpatije in tudi splošne priljubljenosti dotičnega drugega malčka, deloma lahko tudi kakšnega drugega odtenka koristoljubja ali celo požrtvovalnosti; oziroma odnos preprečujejo morebitne osebnostne zagatnosti danega ciljnega osebka. Ta prijateljstva so povečini tudi spremenljiva, zamenljiva, površna in v vsem svojem konkretnem bistvu razmeroma nepomembna.

Tukaj seveda ne mislim postavljati ne vem kakšnih čvrstih vzorcev – pri vsem tem obstajajo namreč tudi izjeme, lahko celo zelo obilne in številne – toda rekel bi, da se prave prijateljske vezi začnejo oblikovati šele nekje v osnovni šoli. Izbira je takrat ne le čustvena, temveč tudi že dovolj razumska in utrjena s trajnejšim spominom, da ima vsa stvar tudi daljnosežnejši smisel. Moja izkušnja je, da se družita predvsem po dva in dva in da je odnos v nekem smislu podoben prihodnjemu moško-ženskemu (ali, če že kdo po moderno hoče, pač istospolnemu) partnerstvu, le da brez seksualne podstati. Nemalokrat je v takšnem odnosu eden glavni, drugi pa bolj ali manj podrejen. Le tisti otroci, ki imajo izjemno pozorno vzgojo izrazito psihološko izpopolnjenih staršev, utegnejo že pred puberteto dojeti, da je demokratičnost, enakovrednost, edina res zanesljiva in smotrna osnova za vsakovrsten odnos, tudi že med otroškimi prijatelji. Pozneje pa še toliko bolj izraženo. Do tega pride vsakdo ob svojem času, mnogi nekje v srednješolskem obdobju, posamezniki prej oziroma pozneje, nekateri pa tudi nikoli.

S prehodom v puberteto in od tam naprej v srednjo šolo pa se dogaja še nekaj drugega: mnoga dotlejšnja, četudi dolgotrajna in celo kakovostna razmerja se zaradi novih razlik v interesih bolj ali manj pretrgajo. Moj najboljši prijatelj iz osnovne šole je denimo šel na srednjo tehnično strojno, jaz na gimnazijo; skupaj sva sicer trenirala karate, toda ko je on ta šport opustil, so se najina zanimanja nehala prekrivati. Ne da bi se človek kaj posebnega šel, a dejstvo je, da smo mi – pri vsem mogočem špricanju, eskivažah in lenuharjenju – postajali pač nekakšni bodoči intelektualci, medtem ko večina naših sošolcev iz osnovne šole pač ne. Tu je verjetno tudi prav največja zareza v življenju neke populacije – dotlej skupaj nastopajočih in delujočih ljudi in potlej ne več. Od tod – prav nič naključno torej – tudi vsa obsedenost te naše kulturne srenje z organiziranjem obletnic mature, ne pa na drugi strani tudi valete (kot se pač imenuje tisti osnovnošolski adekvat oziroma približek maturantskemu plesu). Ker imajo maturantje iste smeri veliko veliko več skupnega – in to, vsaj v večini primerov oziroma statistično pomenljivo, v vsem svojem nadaljnjem življenju, kot pa to velja za nekdanje sočlane osnovnošolskega razreda.

In resnično: z nekaj sošolci z bežigrajske smo se tako zelo družili in se imeli tako sijajno, da je ta skupinica do danes ostala v mojih spominih kot nekaj najintenzivnejšega v vsem mojem dosedanjem življenju. Gotovo vsaj deloma tudi zaradi tega, ker nas je bilo več, kar pet namreč, in da smo bili med seboj prijatelji praktično vsak z vsakim. Morda sem v zvezi s tem tudi preveč sentimentalen, toda posamezne prijatelje iz te ekipe, vsakega posebej, sem čez leta uporabil tudi kot osnovo za junake svojih petih (med seboj pri tem tudi v nadstrukturo povezanih) romanov. No, v realnem svetu se je tudi ta skupinica močno razrahljala – zaradi nekaterih že obravnavanih zakonitosti, kot so družinske obveznosti in različni poklici ter hobiji in celo razseljevanja, vse tja do Češke. Toda vsaj enkrat na leto se dobimo – in obujamo prismuknjene spomine, se vedemo kot nekoč . . in celo naše žene ob tem niti kaj preveč ne zavijajo z očmi, tu in tam se kateri kaj od vsega tega zdi celo zabavno.

Na terenu odraslih

Prijatelji, ki jih dobiš na faksu, imajo dodatno oziroma novo vlogo. So tvoji potencialni bodoči sodelavci, poslovni partnerji, a pred tem tudi tekmeci. Dodatna čustvena težava je, da pri tistih letih, ko jih spoznaš, ni več veliko prostora za nabiranje kakšnih res globokih zgodovinsko pomembnih zasebnih izkušenj, izvzemši eventualna pijanska žuriranja in podobno. S takim človekom nisi zrasel, in tega se v smislu emocionalne navezanosti nanj ne da dejansko nikoli nadoknaditi. Pa vendar lahko vsaj poskušamo. Sploh spričo povedanega, da je takšno druženje toliko bolj smotrno po tisti drugi, medsebojno koristnostni plati.

Dlje po lestvici akademskega napredovanja na tem mestu nekako ni več smiselno riniti; lahko le navržem, da je v zvezi s tem mogoče trditi kvečjemu to, da sta si dva človeka podobne starosti in interesov, više ko plezata po njej, bolj verjetno tekmeca in posledično sovražnika kot pa karkoli prijetnejšega in soustvarjalnejšega. Podoben, če ne še slabši je načeloma odnos starejših “kolegov” do tistih, ki se šele uveljavljajo.

Službe nasploh pa – kolikor jih je, toliko je tudi različnih okolij in znotraj njih še toliko več vseh mogočih zapletenih, prepletenih, kompleksnih, dobrih in slabih in vmesnih odnosov. Vobče je morda možno reči le to, da obstaja civilizacijski trend čedalje večje enakopravnosti med nadrejenimi in podrejenimi, toda ne v tistem papirnatem samoupravljavskem smislu, temveč ponekod menda res s potencialno možnostjo, da šefa od srca povabiš na pivo ali na rojstni dan, da sta morda tudi pravcata kompanjona. Sam tega nisem utegnil spoznati kaj dosti, zdaj pa sem tako ali tako svobodnjak in moji “nadrejeni” so kvečjemu uredniki ali kakšni drugi občasni plačniki – pri čemer se med nami praviloma vselej dovolj samodejno vzpostavi spoštljiv medsebojni odnos. Ali pa se vse skupaj razdre. In v kakšnem izjemnem primeru sem doživel celo to, da sem s kom od njih postal resnično tudi prijatelj – kar vključuje medsebojno vabljenje na poroke, žure in podobno.

Moja trenutna najpogostejša prijateljevanja potekajo, zanimivo, z ljudmi, ki jih poznam šele nekaj let. Na lepem so, eden, drugi, tretji (oziroma tudi pari), začeli kazati željo po druženju, mi bili pri tem simpatični in so se mi tudi sicer zdeli dobri, blagi in požrtvovalni ter seveda ustrezno zanimivi. No, nisem pa zato povsem zanemaril tistih starih; v moji hiši je vselej prostor za ene in druge, in to tudi hkrati. Kako nesmiselno bi se mi zdelo, če bi me poklical kdorkoli od meni ustrezno ljubih ljudi, pa bi mu rekel (kar nekateri – meni pač ustrezno daljnejši osebki – brez slehernega občutka neprimernosti tudi storijo): Oprosti, danes sem pa že zmenjen z enimi drugimi prijatelji . . To je ven- dar ravno še večji razlog, da se dobimo, vsi skupaj – pa če se med seboj poznajo ali še ne – pa kjerkoli že.

Če sem kot otrok in najstnik imel vselej nekoga, za kogar sem lahko rekel, da je to moj (uradni) najboljši prijatelj, in če sem potlej v svojih dvajsetih, v obdobju pesniške melanholičnosti, verjel, da vrhunskih prijateljev sploh ni(mam), in če sem v tridesetih začel sestavljati novo listo svojih svežih (enakovredno) najboljših prijateljev – sem pri svojem štiridesetem na tem: uvedel sem bil pojem bližnji, kar zame ni več samo oziroma nujno prijatelj, temveč je to človek, ki mi veliko pomeni, pa sploh ni nujno, da se z njim družim; ali pa tudi se, in to zadnje čase na primer zelo veliko, vendar pa se v klasičnem smislu še vedno ne bi mogel kvalificirati za enega ravno najboljših prijateljev vseh časov – ker ga pač ne poznam dovolj dolgo in zadosti dobro. Toda s tem zdaj sploh ni več nobene težave. Odnosom ni nujno dajati imen, nalepk, ocen. Naj živijo sami od sebe, razbremenjeni naših koga tu in tam utesnjujočih pričakovanj, ki prinašajo le nepotrebna razočaranja in konec sicer kakovostnih razmerij.

Nekateri pravijo: Ta me pa pokliče samo takrat, ko kaj rabi! (Češ, to pa res ni noben prijatelj. ) Jaz pa si ne znam niti predstavljati, da bi kogarkoli klical, ne da bi od njega nekaj potreboval. Ponavadi ga resda le vabim na zabavo in si od njega želim pač udeležbe in dobre volje. In to je to: že zdavnaj sem se nehal spraševati, kdo je moj prijatelj. Šteje, komu sem prijatelj jaz.

Artur Štern