Družba odraslim narekuje, da morajo živeti po specifičnem vzorcu. Odseliti se moramo na svoje, se ustaliti s partnerjem, se poročiti, imeti otroka, se upokojiti ter nato umreti.
Zato je razumljivo, da se pare v dolgoročnih zvezah, večinoma že poročene, pogosto sprašuje tudi, kdaj bodo imeli otroke.
Tovrstno vprašanje je seveda lahko povsem dobronamerno. Vendar se moramo kljub temu ustaviti, se zavesti teže takšnega vprašanja in enostavno prenehati s tem!
Zakaj?
Postavljanje tovrstnega vprašanja je lahko tudi tako, kot bi stopili na čustveno minsko polje. Mine v tem primeru predstavljajo:
- odsotnost želje po otrocih,
- težave pri spočetju oziroma
- zakonske težave. Vse to pa so boleče teme.
A tudi če se par odloči za otroka, vam ni dolžan razlagati. Par se bo sam odločil, kdaj bo za nosečnost povedal. Če to sploh bo želel storiti. In če bo želel to deliti z vami, vam tega ne bo treba spraševati. Poskrbel bo, da boste izvedeli.
Kaj pa, če nismo pripravljeni na otroke oziroma si jih ne želimo?
Zato je zelo neprijetno, kadar je človek prisiljen odgovarjati na tovrstna vprašanja. Prisiljen si je izmešljevati izgovore ali pa se sooči s pomenljivimi pogledi in z neodobravanjem.
Seveda bi lahko na takšno vprašanje povsem legitimno odgovorila s "to te nič ne briga. Zadnje čase imamo prav lepo vreme, kajne?". A na žalost ne gre tako.
Mnogi starši vedo, da se tovrstna vprašanja ne nehajo niti takrat, ko že imajo otroka. Takoj se začnejo vprašanja, kot je »kdaj pa bo dobil bratca ali sestrico?«, kar je prav tako nevljudno, vsiljivo in nadležno.
10 različic tovrstnega vprašanja, ki bi jih morali prepovedati:
- Kdaj bo torej na vrsti dojenček?
- Bomo kmalu lahko slišali topotanje drobnih korakov?
- Ooo, zdaj pa so na vrsti otroci!
- Imata že kakšno dobro novico za nas?
- Najbolje, da začneta že kar varčevati za plenice, kajne?
- Komaj čakam, da dobim vnuka!
- Zdaj se verjetno veselita, da si bosta začela ustvarjati družino!
- Sta se že pogovarjala o imenih za otroke?
- Se že trudita za nosečnost?
Kaj pa, če sva izgubila otroka?
Samo pomislite! Oseba, ki jo tako zaslišujete, je morda doživela tragično izgubo, ki je globoko travmatična in boleča. Spontani splavi in mrtvorojeni otroci so pogosti in globoko vplivajo na človeka.
To niso stvari, ki bi jih ljudje razglašali naokoli, včasih tudi s tistimi ne, ki so jim blizu. Gre za težko situacijo in ne za temo, ki bi si jo želeli načenjati ob sproščenem kramljanju na zabavi ali v službi.
Ne morete zamisliti, kakšne rane lahko odprete z vprašanjem, kdaj si bo začela ustvarjati družino. Torej raje sploh ne sprašujte.
Kaj pa, če ne moreva spočeti otroka?
Kaj pa, če najino razmerje ni takšno, da bi lahko imela otroka?
Predstavljajte si, da se par skrivaj hodi na zakonsko svetovanje ali pa se ves čas prepira. Najslabše, kar lahko stori, je, da v to situacijo prinese še otroka. S tem si samo tlakuje pot za nadaljne nesporazume.
Rešitev? Ne sprašujte!
Ni pomembno, zakaj še nista postala starša. In tudi nista dolžna pojasnjevati.
Verjetno imate dobre namene in se ne zavedate, da lahko povzročite nelagodno situacijo. Zato v dobro vseh parov, ki se soočajo s težavami, ki so morda povezane s tem, da še nimajo otrok, iz pogovorov za večno izpustite tovrstna vprašanja.
Tudi če težav na tem področju ni, je misel na to, da se moramo držati določenega življenjskega vzorca, zoprna. Zakaj bi se nam v moderni družbi, v kateri so življenja in situacije različne, zdelo čudno, da par v svojih tridesetih nima otroka ali dveh?
Nekateri imajo otroke zelo mladi, drugi pozneje. Nekateri jih imajo, ko so samski, drugi so poročeni, tretji pa jih nimajo. Nekateri pa jih preprosto ne morejo imeti in ne potrebujejo dodatnih vprašanj, ki jih bodo na to opominjala; kot da o tem ne premišljujejo že sami.