Seks. Ena od najlepših življenjskh radosti ali vir in pokazatelj mnogih travm. Predvsem s slednjimi se že več kot dvajset let ukvarja doc. dr. Slavko Ziherl, specialist psihiater. Zato so njegovi nasveti zlata vredni!
Odnos do spolnosti Še nikoli ni bil tako sproščen kot danes, ko se z njo srečujemo na vsakem koraku, pa vendar imamo veliko težav med rjuhami. Zakaj?
Za večino ljudi je spolnost izjemno pomemben del vsakdanjega življenja, pri pomembnih rečeh pa postanemo zelo zahtevni do sebe in do drugih. Še pomembnejše pa je, da je spolnost odnos – po navadi dveh, lahko tudi več ljudi.
Dva človeka z vsemi osebnostnimi lastnostmi torej vstopita v odnos, v spolnost, in tako je že v osnovi veliko možnosti, da se pojavijo razhajanja. Ko smo zaljubljeni, je spolnost nabita s čustvi, kemijo – včasih pravim, da nam jo je narava dala zanalašč, da se bomo raje razmnoževali …
Na začetku je vse fino in se nič ne zapleta, zaljubljeni ljudje smo psihotični, odštekani, lebdimo v oblakih, v partnerju vidimo same dobre lastnosti. Ko pa zaljubljenost pojenja, začnemo človeka zares spoznavati. Takrat se spolnost izkaže za zelo občutljiv mehanizem, ki pokaže, kaj vse je v odnosu narobe.
Današnje življenje je stresno, od jutra do večera smo “našponani” in si ne vzamemo časa zase in za partnerja. Če prideš zvečer na smrt utrujen domov, ti ni niti do pogovora, kaj šele do seksa. Današnji čas je spolnosti izrazito nenaklonjen.
Je doživljanje spolnosti pri moških in ženskah res tako različno?
Razlike so v odnosu do spolnosti in v samem fiziološkem odzivu. Ženske se večinoma počasi odzivajo, vzburjenje počasi narašča in po orgazmu počasi upada. Pri moškem pa vzburjenje strmo narašča in po orgazmu strmo pade, temu pa sledi faza neodzivnosti Če povprečni krivulji prekrijemo, vidimo, da se nikakor ne prekrivata. Prav tukaj tiči vzrok za eno od moških težav – prehitro ejakulacijo, ki pa ima lahko tudi druge vzroke.
Ženske imajo v povprečju bolj čustven, razumevajoč in toleranten odnos do spolnosti, moški smo bolj osredotočeni na erekcijo. Erekcija je dokaz, da je vse v redu. Usmerjeni smo v trdo varianto spolnosti – v delovanje, za to imamo orodje. Če erekcija enkrat odpove zaradi čisto fizioloških razlogov, je to za moškega katastrofa, ki pa še zdaleč ni tako huda za njegovo partnerko. To pa ne pomeni nič drugega, kot da se je treba tudi v spolnem življenju prilagajati.
Je nerazumevanje v postelji torej lahko tudi posledica neznanja?
Tehnično znanje je pomembno, še bolj kot to pa poznavanje partnerja ali partnerke. Nujno je vedeti, kaj drugi potrebuje, kaj si želi. Spolne fantazije, recimo, so sestavni del spolnosti, pa se o njih ne znamo pogovarjati. Jasno je, da lahko nekatere zasebne želje ostanejo skrite, saj partnerja lahko preplašile. Z mano ni nič narobe, če fantaziram, recimo – pretiravam – o spolnem odnosu z ovco … Narobe pa je, če jih imam. Pedofil ni tisti, ki ima tovrstne fantazije, ampak tisti, ki te fantazije uresniči.
Vprašanja, ki jih mladi zastavljajo strokovnjakom, dokazujejo, da so precej nepoučeni.
To žal ugotavljam tudi sam. Najbrž to ne kaže dejanskega stanja, saj k meni prihajajo prav ljudje, ki imajo težave. Njihovo znanje o spolnosti, o anatomiji spolovil je pomanjkljivo, še manj pa vedo o fiziologiji odziva. Ob vseh informacijah, ki so danes na voljo, je to pravzaprav nenavadno. Mediji osveščajo, po drugi strani pa včasih naletim na reči, ki lahko manj samozavestne spravijo v stisko.
Recimo trditve, kot je “odnos je normalen, če traja eno uro, kar je manj, ni vredno dedca”. Prav vprašanje normalnosti je poglavje zase. Tudi moji pacienti sprašujejo, kakšna je normalna dolžina odnosa, dolžina spolnega uda … ženske pa, koliko orgazmov naj bi doživele, koliko časa naj spolni odnos traja.
Vedno odgovarjam, da je zame normalno vse, za kar se dogovorita partnerja – če želita imeti odnos na “lustru”, je to zame normalno. Normalen pa ni recimo spolni odnos z otrokom, saj otrok vanje ni sposoben zavestno privoliti.
Večkrat se srečujemo s pojmoma “zdrava spolnost” in “normalna spolnost”. Kakšna je razlika?
Normalno pomeni, da sledimo neki normi, ki jo predpisuje družba. V arabskem svetu, na primer, je poligamija normalna. Jaz še vedno mislim, da je spolnost nekaj tako intimnega, da norm nihče ne more predpisovati, sicer pa se tudi te spreminjajo. Pred tridesetimi leti je bila homoseksualnost v naših klasifikacijskih učbenikih zapisana kot odklon, zdaj se vsi strinjamo, da je to lahko za nekoga popolnoma normalno spolno življenje. Zdravo pa je nekaj drugega. Če karikiram – za Arabca je normalno, da ima deset žena, ne vem pa, ali je to zdravo, ker ne vem, v kakšnem stanju je njegovo srce, ali bo to prenesel … Če bo “servisiral” deset žena, to ni ravno zdravo … Zdravo je torej z medicinskega stališča nekaj čisto drugega kot normalno. Primernejši kot “zdrava” se mi zdi izraz zadovoljiva spolnost. Če sta oba partnerja zadovoljna s spolnim življenjem, je to lahko normalna in zadovoljiva spolnost, pa tudi če imata spolne odnose samo enkrat na leto. Pomembno pa je, da se ob tem dogaja še marsikaj spolnega – dotiki, pogledi, izražanje nežnosti.
Tudi pri nas smo gledali film o Življenju in delu Alfreda Kinseyja, ki je z raziskavo o homoseksualnosti, masturbaciji, varanju v sredini preteklega stoletja povzročil pravo revolucijo. Bi bili danes rezultati raziskave drugačni – pri nas ali v ZDA?
Novejše raziskave ne kažejo kakšnih posebnih odstopanj, prav tako niso dosti drugačni izsledki redkih domačih raziskav. Kinsey je samo pokazal realnost našega spolnega življenja, kar pa je v takratni dvolični družbi povzročilo buren odziv. Leta 1954 je objavil še podatke o ženskem spolnem življenju in takrat so mu odvzeli vsa sredstva, kot raziskovalec je propadel. Ko so film začeli prikazovati v ZDA, so neka ženska združenja zagnala vik in krik, češ da je naredil blazno škodo družinskemu življenju in pospešil razvoj spolnosti v pokvarjeni obliki. To je noro. To je tako, kot da bi kaznovali tožilca, ker je odkril neki kriminal. Nekateri so Kinseyju celo očitali, da si je podatke izmislil, pa si jih najbrž ni. Saj ni bil neumen, vedel je, kaj bodo povzročili.
Bi Slovenci potrebovali še kakšno raziskavo o spolnem življenju?
Potrebovali bi obširno epidemiološko raziskavo o spolnem življenju Slovencev, ki bi bila primerljiva z v svetu narejenimi raziskavami. Zaenkrat razpolagamo z več na posamičnih populacijah narejenih anketiranj, po teh rezultatih pa smo lahko s spolnim življenjem zadovoljni. Čeprav imamo tudi težave. Ena od novejših raziskav, ki je bila narejena v dvanajstih evropskih državah, kaže, da ima 20 odstotkov moških v starosti med 20 in 70 leti občasne ali stalne težave z erekcijo. Podobno je pri nas. Če prištejemo še njihove partnerje, ugotovimo, da ima 40 odstotkov ljudi težave, ki močno zarežejo v spolni odnos.
Koliko so zdravila za erektilno disfunkcijo (ED) pripomogla h kakovosti spolnega življenja?
Vrnila so kakovost spolnega življenja tistim, ki imajo težave zaradi kakšnega bolezenskega, organskega razloga. To so dobra zdravila, ker imajo imenitno lastnost, da ne prekrvavijo spolnega uda, če ni ustreznega dražljaja. Zdravniki, ki delamo s psihoterapevtskimi metodami pri ljudeh s psihogenimi vzroki ED, zdravilo uporabljamo kot dodatek, ker ojači učinek psihoterapije. Viagra je vrnila upanje predvsem starajočim se moškim, ki imajo spolne odnose lahko tudi v poznejših letih.
So težave z erekcijo pri vse mlajših moških posledica današnjega načina življenja?
Pri mladih, ki šele začenjajo spolno živeti, je težava z erekcijo mnogokrat posledica psihogenih vzrokov. Pojavi se predvsem zaradi neizkušenosti in strahu. Pri moških v zrelih letih, ki so nekoč imeli dobro erekcijo, zdaj pa je zaradi slabše prekrvavitve nimajo več, pa lahko vzroke iščemo predvsem v načinu življenja. Posledice stresa, ki ga ne obvladujejo, so najprej psihične, tem pa se pridružijo še organski vzroki. Posledice so povišan holesterol, maščobe v krvi, krvni pritisk – vse to pa povzroči težave s prekrvavitvijo spolnega uda.
Je tudi zmanjšanje poželenja pri ženskah v zrelih letih lahko posledica načina življenja?
No, pri ženskah je stvar malo drugačna. Okrog 50. leta ko se začne menopavza, želja po spolnosti ni več tako velika, vzburjenje je manjše, nožnica se manj ovlaži, ženska teže doživi orgazem. Gre za organske vzroke, ki so tudi močno povezani z načinom življenja.
To ne pomeni, da je v obdobju menopavze konec spolnega življenja, prav nasprotno. Ko se hormonsko stanje ustali, v ospredje stopi partnerski odnos. Moški ne sme biti “bebo”, ki ne ve, kaj se dogaja in jo kvečjemu nahruli, ker se ne odziva, ker ne doživlja orgazma. Spet moram poudariti, treba je veliko znanja in pogovora, torej sporazumevanja med partnerjema.
Se rodimo z različno količino libida? Imajo moški prirojenega več poželenja kot ženske?
Težko je primerjati moško in žensko spolnost, to pojasnjuje tudi že omenjena krivulja. Libido pa je odvisen predvsem od hormonov. Človek se prav gotovo rodi z neko gensko strukturo, nekateri imajo hormonsko stanje bolj “nabildano” in s tem več poželenja. Hormoni pa so samo osnova, na katero se vežejo mnogi psihični, predvsem pa odnosni dejavniki. Nekdo, ki ima veliko hormonov in je vzgajan tako, da zatira čustva, ne bo znal želje izraziti na pravi način.
Odzival se bo drugače kot mačo, ki leta od cvetka do cvetka, visoko raven libida bo izražal drugače. To ni preprosto, saj je libido tisto, kar se dogaja v glavi, kar doživljamo. Vemo pa, da lahko na zelo različne načine doživljamo isto stvar ali pa jo v različnih obdobjih doživljamo različno.
Matej Jordan
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?