Ob najini mizi se je znova pojavil natakar. Tokrat s košarico pravkar pečenih žemljic. Postregla sem si z že tretjo ... Začne svojo izkušnjo opisovati Logan Ury, vedenjska znanstvenica in svetovalka za pare.
»Kako je v službi?« sem ga vprašala.
Od tega trenutka je minilo osem mesecev. Sedela sva v restavraciji sredi New Yorka. Par sva bila tri leta in živela skupaj nekaj več kot leto. V San Franciscu.
Zaradi specializacije sem se morala začasno preseliti v New York. Fant me je ob koncu programa presenetil z obiskom in povabilom na večerjo.
Velika gesta, ki sem jo zares cenila, saj nama ni šlo prav dobro.
Imela sva težave in veliko stvari v mojem življenju se je v tem času obrnilo na glavo. Po skoraj desetih letih dela v korporaciji sem dala odpoved in sledila svoji strasti. Od dobrega zaslužka sem padla na nič, od dela v pisarni, obkrožena s tisoč ljudmi, sem se preselila v domačo pisarno.
V zadnjih mesecih sva imela tudi s fantom kar nekaj težkih pogovorov. Povedala sem mu, kaj pričakujem od njega in od najine zveze ter ga prosila, da poskusiva najti kompromis.
Skupaj sva šla celo k obupnemu terapevtu za pare. Ki je med drugim citiral svoje lastne Facebook objave in nama predlagal, da se preizkusiva v ekstremnem športu, da bi se znova povezala. Ironično, povezal naju je ravno ta odpor, ki sva ga oba gojila do terapevta.
Med enim težjih pogovorov je fant omenil, da se zdi, kot da ga nikoli ne poslušam, ko govori o službi. »Zdi se ti, da je to, kar počnem, dolgočasno,« je rekel. »Ni. Iščemo rešitev, kako izboljšati rentgenske preglede za raka na dojkah.«
In prav je imel. Nikoli nisem prav zares razumela, kaj počne. Če so me ljudje vprašali, s čim se ukvarja, sem začela naštevati tehnične fraze … dokler niso pokimali in se je pogovor premaknil naprej.
Štiri mesece zveze na daljavo se je končno zaključilo. Scott, fant, je prišel v New York poslušati moj govor, v katerem sem se osredotočila na romantične zveze. Delam kot svetovalka in raziskovalka, iščem načine, kako izboljšati odločitve v zvezi z ljubezenskim življenjem.
Ironično, medtem ko sem za druge iskala rešitve, kako najti ljubezen, ki bo trajala, je moja zveza počasi propadala.
Tisti dan, ko sva sedela v restavraciji, sem se odločila, da se bom poučila o tem, s čim se fant sploh ukvarja.
Pogovor je stekel, počutila sem se povezano z njim in se spraševala, zakaj mi je bilo vseeno, s čim se ukvarja.
Zavedela sem se tudi, koliko sem v resnici zahtevala od njega – pričakovala sem, da se bo spremenil zavoljo najine zveze, medtem ko sama nisem vložila nobenega truda.
Vedela sem, da to zahteva nekaj vložka. Pozornost, zastavljanje vprašanj, poslušanje.
Kar je pokazala tudi raziskava, ki jo je opravil ugledni profesor psihologije John Gottman v sodelovanju s kolegom Robertom Levensonom.
40 let prizadevanj, da bi lahko odgovoril na eno vprašanje ...
Profimedia
Kaj loči t. i. mojstre odnosov od tistih, ki imajo nesrečo v odnosih?
Pare so v sklopu raziskave povabili v t. i. Love Lab (opazovalnico) in jih posneli, pri pogovoru o svoji zvezi.
Profesor je pare prosil, naj delijo zgodbo o tem, kako so se spoznali, nato pa še o nedavnem prepiru.
Nekaj parov je celo teden dni živelo v stanovanjih, opremljenih s kamerami (z njihovim privoljenjem), da bi lahko opazovali, kako poteka njihova komunikacija skozi dan.
Šest let kasneje so raziskovalci nadaljevali z istimi pari in jih razdelili v dve skupini:
- skupino parov, ki so bili še vedno srečno poročeni oz. srečni v zvezi, in
- skupino parov, ki so se ali razšli ali pa so bili v zvezi nesrečni.
Pri pregledu posnetkov je profesor iskal razlike v vsebini njihovih pogovorov.
O čem so se pogovarjali t. i. mojstri in se tisti, ki jim ni uspelo v zvezi, niso?
Profimedia
Po mnogih mesecih opazovanja in pregledovanja posnetkov je Gottman (skupaj s svojimi študenti) ugotovil, da morda ni pomembna globoka intimnost pogovorov. Morda ni pomembno niti dejstvo, ali se par strinja ali ne.
Temveč je pomembno to, koliko pozornost namenita eden drugemu, na glede na to, o čem teče govor ali kaj počneta.
Povedano preprosto:
- Uspešni pari so pozorni.
Poslušajo. In ko se želi eden od partnerjev pogovarjati, drugi odloži telefon.
Kaj sploh so te 'ponudbe' oz. poskusi?
Gottman jih opisuje kot temeljno enoto čustvene komunikacije.
Lahko gre za veliko ali majhno stvar, verbalno ali neverbalno. To je želja po povezovanju. Lahko je v obliki izraza, vprašanja ali fizičnega dotika. Lahko so smešne, resne ali seksualne narave.
Primer:
Vaš partner lahko reče: »'Hej, kaj se je zgodilo s tisto situacijo s tvojim šefom?' ali 'Se želiš pogovoriti o najinih načrtih za ta vikend?' ali preprosto 'Mi lahko podaš vodo?'«
Lahko vas le toplo objame, vas nežno poboža po laseh ali pa vas podraži s pomežikom.
'Ponudbe' ali poskusi so pogosto namerno subtilne, ker se ljudje bojijo pokazati svojo ranljivost. Strašljivo je reči: »Hej, želim se povezati! Posveti se mi!« Zato namesto tega postavimo vprašanje ali povemo zgodbo ali preprosto ponudimo pomoč, da bi se povezali. In upamo, da se bomo povezali. A tudi, če ne pride do povezovanja, je manj strašljivo kot prošnja, poveži se z mano.
Kako se odzvati na ponudbo po povezovanju?
Obstajajo trije načini:
- Ponudbo/poskus po povezovanju zaznate in osebi namenite pozornost.
- Ponudbo/poskus ignorirate ali spregledate oz. ga ne zaznate (obrnete se stran) ali
- napadete – ponudbo/poskus po povezovanju zavrnete na prepirljiv ali napadalen način.
Zdaj pa si predstavljaje, da pospravljate kuhinjo in vas partner vpraša, kakšen je bil vaš dan.
Profimedia
Lahko se ustavite, obrnete pozornost nanj/o in podrobno opišete svoj dan in poveste, s kakšnimi izzivi ste se srečali. To je prvi način odziva: osebi greste naproti in ji sporočate, da jo vidite in cenite.
V drugem primeru bi partnerja ignorirali ali na hitro nekaj zagodrnjali ter nadaljevali s svojim delom.
Tretji odziv bi bil v obliki napada: »Zakaj me vedno motiš, ko poskušam nekaj narediti!?«
Zakaj so te 'ponudbe' oziroma poskusi po povezovanju tako pomembni?
Tendenca po sprejemanju teh oblikuje osnovo zaupanja, čustvene povezanosti, strasti in zadovoljnega spolnega življenja.
Gottman je odkril, kako pomemben je v resnici odziv na te poskuse po povezovanju. Srečni pari so si prišli naproti in sprejeli poskus po povezovanju v 86 %. Pari, ki so bili nesrečni ali so se že razšli, pa le v 33 % primerih.
Seveda ni nihče popoln in ne bo se zgodilo v vseh primerih, toda srečni pari so veliko boljši v tem in to počnejo pogosteje.
Kako pogosto bi se moralo zgoditi takšno povezovanje?
Pogosto. Bodite pozorni na te majhne trenutke.
Pokažite, da vam je mar. Zaželite mu/ji srečo pred sestankom. Pustite vzpodbudno sporočilo na pultu v kuhinji ali na ogledalu v kopalnici. Poljubite partnerja, ko vstopi v prostor. In poljub naj traja vsaj šest sekund.
Pravzaprav srečni pari to počnejo ves čas. Profesor Gottman je odkril, da pri večerji srečni pari v desetih minutah to naredijo vsaj 100-krat. Nesrečni pari pa le 65-krat.
Kaj se zgodi, če poskus po povezovanju ignorirate?
In ko se to dogajaj nenehno, frustracija narašča. Zato smo bolj nagnjeni h kritiziranju, kar partnerja potisne v obrambni položaj in lahko pride do prepira.
Gottman je denimo odkril, da pri parih, ki so se razšli, navadno ni bil razlog velik prepir ali nezvestoba. Veliko pogosteje je šlo za zamero in distanco, ki je nastala med partnerjema, ki sta se nenehno odmikala od priložnosti za povezovanje.
Zato se povezujta vsak dan. Bodita pozorna drug na drugega.
Poslušajte, bodite pozorni na njegove/njene vzdihe, poglede, mežike. Obrnite pozornost na partnerja, ko vam zastavi vprašanje. Sodelujte z njim/njo, ko na kaj opozori.
Prirejeno po Want to Improve Your Relationship? Start Paying More Attention to Bids, Logan Ury
Preberite še:
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?