Sestri Čuljak, Draženka in Šima, sta pred 33 leti preživeli pravi pekel in ostali brez nog.
Danes Draženka in Šima živita v Kanadi in zanju ni meja! Leta 1985 sta sestri šli peš iz vasice, v kateri sta živeli z bratom in očetom, ki je bil zelo bolan, na obisk k mami, ki je delala v Mostarju.Burja in visoke snežne odeje niso dopuščale, da gredo po zadani poti, odločili sta se za drugo pot. Med hojo v borbi z burjo in snegom sta padli v prepad, v katerega se človek niti v najlepšem vremenu ne more spustiti brez plezalne opreme.
Brez uspehov sta poskušali priti ven, praskali z nohti po ledu, toda zaman. Stisnili sta se druga k drugi, da bi se ogreli. Bili sta tudi neprimerno oblečeni za temperaturo minus 27 stopinj.
Izčrpani sta brez uspeha klicali na pomoč sedem dni.
Slišale so jih pastirice, toda zdelo se jim je, da imajo prisluhe. Po sedmih dneh so ju slišali tudi lovci ter začeli zaman iskati. Ko se je stemnilo, so lovci šli proti prvim hišam in tam povedali, kaj se jim je zgodilo. Pastirice so jim potrdile podobne izkušnje, tako so se lovci vrnili nazaj in izvlekli dve premraženi ženski telesi.
Sestri nista dajali znakov življenja, nujno so ju najprej pripeljali v Mostar, nato še na VMA (Vojnomedicinska akademija) v Beograd. Po operaciji so sestram amputirali obe nogi. Kljub nesreči sta v bolnišnici doživeli tudi nekaj lepega, med zdravljenjem sta spoznali tudi svoje ljubezni – bodoča moža.
Ena od sester se je leta 1990 preselila v Kanado, tri leta pozneje pa še druga. Danes sta obe uspešni poslovni ženski. Ena dela kot računovodja, obenem je profesionalna potapljačica, druga je diplomirala iz informatike in dela v zelo uglednem podjetju ter predava v šoli.
Čeprav je nesreča zahtevala svoje, sta sestri razvili nov odnos do življenja. Kljub nesreči in elikemu hendikepu se sestri brez težav znajdeta v različnih življenjskih situacijah. Radi plešeta, se potapljata, številni sploh ne vedo, da imata proteze. Zanju ni meja.
"Imava drugo priložnost. Želiva več doživeti, videti, delati ... kakor sva kadarkoli mislili, da lahko. Življenje je kratko, nimava dovolj časa za vse, kar bi hoteli,“ sta svoj čas povedali sestri.
Kljub nesreči in velikemu hendikepu se sestri brez težav znajdeta v različnih življenjskih situacijah. Radi plešeta, se potapljata, številni sploh ne vedo, da imata proteze. Zanju ni meja.
Foto: Miro Majcen