"Pri žalovanju ne gre le za minevanje časa, ampak za to, kaj storiš s tem časom."
"Minilo je nekaj več kot osem mesecev, odkar je moj fant Filip preminil. Ko sem nekega deževnega večera prejela klic, da ga več ni, sem bila v šoku in takšno je bilo moje stanje še naslednjih nekaj tednov.
Bilo je nepričakovano in več kot uničujoče. Prepričana sem bila, da vem, kako naj bi žalovanje izgledalo – ko sem bila stara šest let, sem zaradi raka maternice izgubila mamo.
A spopadanje z žalovanjem po izgubi Filipa je bilo popolnoma drugače. Nisem več stara šest let. Imam jih 30 in sem zmožna drugače predelati to izgubo. In to je zahtevalo delo.
V primerjavi z mnogimi stvarmi v življenju žalovanje, kot se je izkazalo, nima jasnih faz. Nikjer ne obstaja priročnik, kako pravilno žalovati, zaradi česar je težko vedeti, kako to narediti. Po njegovi smrti sem začela svojo pot zdravljenja – prepustila sem se valovom žalovanja, postavila meje in bila popolnoma odprta do vseh čudnih občutkov, ki jih prinese.
Dan zatem, ko je Filip umrl, mi je moj terapevt rekel, da čeprav bo ta izguba težka, imam vse potrebno, kar mi bo pomagalo, da se prebijem skozi to obdobje. Konec koncev sem to že enkrat izkusila ob izgubi mame. In medtem ko je primerjati eno izgubo z drugo precej preprosto, je vsaka izmed njih na svoj način težka.
Izgubo moje mame dopolnjuje izguba Filipa, in to je pravzaprav oblikovalo način, kako zdaj gledam na življenje.
V zgodnjih fazah žalovanja sem se počutila kot vesoljski kadet, ki ni zmožen predelati tega, kar se je pravkar zgodilo. Šok je bil tisti, ki se mi je pomagal prebiti skozi prve dni in tedne – ko so me zamotili edino odhodi do nakupovalnega centra z družino, v samoti pa sem se znašla le takrat, ko sem sama stala pod tušem.
Vrnitev v službo se mi je zdela najbolj produktiven način preživljanja časa, ki mi je dala občutek smisla in razlog za to, da sem zjutraj vstala iz postelje. A vendar se je po Filipovem pogrebu življenje vseh vrnilo na stare tirnice. Z izjemo mojega – tako se je vsaj zdelo. Resnično nisem vedela, kaj početi s svojim časom izven službe.
Življenje se je za vedno spremenilo. In čeprav je okoli mene ogromno ljudi, ki me podpira, je žalovanje proces, ki se odvija v samoti.
V svetu, kjer velja določena stigma glede smrti in izgube, mi je bilo neprijetno določiti, kako živeti naprej. Ali obstaja pravi način, kako biti vdova? Kdaj bi morala izgubo dokončno "preboleti"? Dve vdovi, ki sta mi navadno prišli na misel, sta bili Jackie O. in Courtney Love – je ena žalovala bolje kot druga? Četudi je šlo za dve veliki ikoni, sem spoznala, da je žalovanje pri vsaki osebi drugačno in se lahko v trenutku spreobrne.
Ko sem se letošnjo pomlad odpravila na dekliščino dobre prijateljice v Miami, me je skrbelo, da bom tam doživela panični napad ali pa začela sredi kluba jokati. Namesto tega sem se imela najboljše v celotnem letu, in to s smešno, zabavno skupino ljudi.
Kar mi je dalo vedeti, da žalovanje nima ene same oblike.
Ugotovila sem, da se je v redu sprostiti, nase vreči nekaj bleščic in plesati kljub temu, da si izgubila svojo osebo. Ni ti treba imeti občutka krivde, ker se počutiš dobro. Prav tako sem se povezala s spletno skupino vdov, kar mi je zelo pomagalo.
Prepričana sem bila, da ima žalovanje le eno obliko, kot je na primer globoka žalost, zaradi katere želiš ves dan preležati v postelji. A pri žalovanju ne gre le za žalost. Soočiti se s tem je veliko bolj zapleteno kot to. Včasih se zjutraj zbudim srečna, nato pa že opoldne jočem za svojo pisalno mizo. In ko pride večerja, sem se že pripravljena soočiti s svojo jezo.
To je razburljiv vrtiljak čustev in moram se opomniti, da sem z razlogom izčrpana. Moje žalovanje je še zmeraj zelo novo. Kar naenkrat je že jesen, a občutek imam, da je Filip umrl šele včeraj.
Pri žalovanju ne gre le za minevanje časa, ampak za to, kaj storiš s tem časom.
In jaz sem se odločila, da bom z vsem svojim bistvom aktivno žalovala. To pomeni vsak dan drugo stvar – od tega, da poskrbim zase in kdaj obiščem terapevta, do vikend pobegov in nujno potrebnih motilcev, ki mi bodo odvračali pozornost.
Skoraj dve desetletji sem potrebovala, da sem prebolela izgubo mame, in nimam časovnega okvirja za izgubo Filipa. Prav tako pa se zavedam, da bom v prihodnosti izgubila še marsikoga, tako pričakovano kot ne pričakovano.
Izgubiti osebo, s katero sem mislila, da bom preživela vse življenje, je srce parajoče in nepravično.
Nobene koristi ne bi imela od tega, če bi se borila proti zmešanemu kaosu, ki ga prinaša žalovanje. Spoznala sem, da je lažje, če se prepustiš – včasih tudi – ogromnim valovom in nadaljuješ s tem, kar imaš."
Več podobnih vsebin najdete na Cosmopolitan.si
Po predlogi Alex Morales
- Preverite tudi Ko ne veste, kaj želite početi v življenju … ali pa 5 toksičnih prepričanj, ki se jih znebite ta trenutek (ker zastrupljajo um in srce)
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?